Kot bolj ali manj vegetarijanskemu znanstveniku in lastniku manjšega kmetijskega posestva mi je bilo v nov izziv premisliti o vlogi živali v sistemu ekološkega kmetovanja, katerega namen je tako zaščita narave kot pravično zagotavljanje svetovnega pridelka.
Navdihnjen s privlačno analizo živinorejskega sistema avtorja Simona Fairliea sem privzel praktičen pristop in se odločil, da vzgojim dva prašička po privzetem načinu prehranjevanja. To pomeni delovanje v skladu s pomembnim pravilom: uporabiti zgolj krmila, ki niso bila namenjena za prehrano ljudi niti ne tekmujejo s hrano za ljudi. Za nas, kot tudi za Simona Fairliea ter njegov ti. „privzeti“ živinorejski sistem, je krmljenje jedro vsakega ekološkega živinorejskega sistema.
Ekološki živinorejski sistem vključuje kmetijske živali kot bistven element kmetijskega sistema, saj pomagajo optimizirati uporabo in kroženje hranil ter v mnogih regijah zagotavljajo nujno potrebno tovorno moč.
Ekološki živinorejski sistem temelji na pašnikih, krmi in ostankih za hranjenje, ob tem pa zmanjšuje uporabo orne zemlje in tekmovanja z zemljo, namenjeno neposredno proizvodnji hrane za ljudi, hkrati z zaščito naravnih ekosistemov znotraj globalno pravičnega sistema prehranjevanja.
Greenpeaceovo poročilo Ekološki živinorejski sistem izpostavlja nekate možnosti za zmanjševanje živinorejske proizvodnje in porabe, ki ustrezajo ekološkim omejitvam, z osredotočenjem na evropske države.
Če se vrnemo k mojemu manjšemu kmetijskemu posestvu in prašičereji, je vse to pomenilo iskanje poti, kako nahraniti prašičke z „ostanki“, ki niso namenjeni prehrani ljudi. Kot sem ugotovil, pujsi pojedo veliko (in hitro rastejo) ter pojedo skorajda vse.
Suh kruh iz bližnje šolske menze, kakršnikoli zelenjavni olupki, kar smo jih lahko dobili ali ogromna količina neobdelanih ostankov – našim prašičkom se je vse zdelo slastno. Sosedje so bili začudeni: ali jih ne hranite s koruzo ali sojo? Ali ne kupujete krmil?
Intenzivna živalska proizvodnja zahteva ogromne količine krmil. Krmil, katerih zemlja za pridelavo lahko tekmuje z zemljo, ki je potrebna za vzgojo in rast dobrin, namenjenih neposredni človeški potrošnji, in ki pogosto uspevajo na obdelani zemlji, kjer so bili nekoč gozdovi; le-ti pa so bili zaslužni za biodiverziteto in skladiščenje ogljika, ki je bistveno za naše preživetje.
In, kot sem hitro odkril, so naši prašički pojedli veliko preveč! Kot nas uči sodobna znanost, je presenetljivih 75 % obdelovalnih kmetijskih površin po vsem svetu namenjenih vzreji živali, vključujoč tako zemljo, potrebno za pridelavo krmil za hranjenje živali, kot pašnike.
Vsak, ki živi v bližini velike prašičje farme ali se sprehodi mimo nje, lahko hitro opazi problematiko industrijskega živinorejskega sistema na drugi strani. Industrijski živinorejski sistem namreč proizvaja brezmejne količine gnojil, ki onesnažujejo zemljo, vodni sistem in ozračje.
Hkrati so gnojila bogat vir organskih snovi in hranil, ki so potrebna za rodovitnost zemlje. A ker industrijski živinorejski sistemi pogosto delujejo tisoče kilometrov stran od krajev, kjer bi bila gnojila potrebna za vzgojo krmnih pridelkov, ta gnojila končajo kot odpadek.
Varno kompostiran gnoj naših dveh prašičkov bo uporabljen za gnojenje naše kmetije; tako se bomo izognili dvema težavama: onesnaženju druge zemlje in zanašanju na kemična gnojila (ki prav tako onesnažujejo). To pomeni bistvo rodovitne ekološke zemlje: ponovna uporaba vseh ostankov in izogibanje negativnim posledicam odvisnosti od agrokemije.
Novo poročilo Greenpeacea nakazuje možnosti za omejevanje ogromnega vpliva živinorejskega sistema na naš planet. Znanost nam v globalnem merilu jasno kaže, da v splošnem prekomerno proizvajamo in uživamo živalske beljakovine, posebno v bogatih družbah.
Kot sta mi pokazala moja dva prašička, je bila celo moja razširjena družina približno stotih ljudi nezmožna zagotavljati zadostno količino ostankov, da bi vzgojila dve živali letno (in odpadek hrane bi vedno moral biti minimalen, četudi z njim hranimo živali).
Na koncu sem moral kupiti nekaj koruzne krme, da je bilo zadoščeno njunemu apetitu. Mogoče je čas, da nekoliko omejimo tudi naš apetit po živalih. Prehrana, ki temelji na rastlinski hrani, je boljša za naše zdravje, naše podnebje, gozdove, reke in oceane ter za globalno varnost prehranske verige, hkrati pa jo pomaga ohranjati nizkocenovno. Kot modro pripomni avtor Michael Pollan: »Jejte hrano. Ne preveč. Predvsem rastlinsko.«
Reyes Tirado, znanstvenik pri Greenpeace International
Izvirni blog v angleškem jeziku: Feeding animals or feeding ourselves? (Februar 2013)
Prevod v slovenski jezik: Ana Prosen