Radioaktivni odpadki predstavljajo enega največjih izzivov sodobne jedrske industrije. Vsebujejo nevarne radioaktivne snovi, ki jih je treba izolirati od okolja, da bi preprečili škodljive vplive na zdravje ljudi in ekosisteme. Takšni odpadki nastajajo v raziskovalnih inštitutih, univerzah, bolnišnicah, veliko večino radioaktivnih odpadkov pa proizvajajo jedrski obrati za proizvodnjo energije.
V tem članku bomo raziskali različne vrste radioaktivnih odpadkov, njihove lastnosti in metode za njihovo varno upravljanje.
Vrste radioaktivnih odpadkov
Radioaktivne odpadke lahko med drugimi razvrstimo glede na: [1]
- Agregatno stanje: trdno, tekoče, plinasto
- Stopnjo radioaktivnosti: nizko radioaktivni odpadki, srednje radioaktivni odpadki in visoko radioaktivni odpadki
- Razpolovno dobo: čas, potreben za razpad polovice radioaktivnih izotopov
- Generiranje toplote: nekateri odpadki proizvajajo toploto zaradi radioaktivnega razpada
- Vrsto in koncentracijo radioaktivnih elementov v njih
Eden najpomembnejših dejavnikov pri upravljanju je stopnja radioaktivnosti. Merila za upravljanje se lahko razlikujejo med državami in so odvisna od nacionalne zakonodaje.
Nizko Radioaktivni Odpadki
Nizko radioaktivni odpadki so večinoma orodja in oblačila, ki se uporabljajo v jedrskih elektrarnah. Ti odpadki vsebujejo majhne količine kratkotrajne radioaktivnosti, ki zahteva izolacijo (le) za nekaj desetletij.
Srednje Radioaktivni Odpadki
Sem spadajo ionske izmenjevalne smole, onesnažena olja, kemični mulj in nekateri materiali iz razgradnje reaktorjev. Zaradi višje stopnje radioaktivnosti je potrebno te odpadke izolirati do tisoč let.
Visoko Radioaktivni Odpadki
Visoko radioaktivni odpadki so predvsem izrabljeno jedrsko gorivo in odpadki iz predelave izrabljenega goriva. Zaradi visoke radioaktivnosti in toplote, ki jo proizvajajo, potrebujejo hlajenje vsaj nekaj desetletij. Izolacija teh odpadkov pa je potrebna za več sto tisoč let, za kar jedrska industrija še ni našla ustrezne rešitve.
Upravljanje z radioaktivnimi odpadki
Mednarodne pogodbe zahtevajo, da države, ki proizvajajo radioaktivne odpadke, tudi prevzamejo odgovornost za njih in te odgovornosti ni mogoče prenesti na druge države. Upravljanje radioaktivnih odpadkov zahteva veliko virov: tehnologije in materiale, zakonodajo, strokovno znanje, institucije za upravljanje, regulativni nadzor in finančna sredstva.
Za upravljanje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov so v mnogih državah zgrajene površinski ali podzemni odlagalni objekti, ki naj bi varno shranjevali odpadke za naslednjih nekaj stoletij, dokler ne postanejo neškodljivi.
Za izrabljeno jedrsko gorivo in druge visoko radioaktivne odpadke pa še vedno ni dokazane varne rešitve, ki bi omogočila trajno rešitev v obdobju več sto tisoč let, kolikor je potrebno za izolacijo odpadkov od okolja. Medtem ko je globoko geološko odlaganje najpogosteje preučevana metoda za dolgoročno shranjevanje, in je na Finskem predlagano mesto že odobreno, ostajajo ključna vprašanja nerešena:
- Finančna sredstva: Zagotavljanje zadostnih finančnih sredstev za dolgoročno upravljanje odpadkov, saj so ocene stroškov skoraj vedno bistveno podcenjene, časovni okviri pa presegajo komercialne zmogljivosti trenutnih proizvajalcev.
- Dolgoročna stabilnost družb in držav: Kako bodo države in družbe zagotavljale varno upravljanje v dolgoročnih časovnih okvirih, potrebnih za upravljanje jedrskih odpadkov ter skrbele za evolucijo odpadkov in njihovih sistemov skladiščenja skozi tisočletja?
- Geološka integriteta: Zagotavljanje vodotesnosti odlagalnih jaškov oziroma odlagalnih objektov.
Ta vprašanja pomembno vplivajo na dolgoročne načrte za upravljanje jedrskih odpadkov. Veliko nacionalnih programov za radioaktivne odpadke se že sooča s finančnimi težavami in visokimi stroški upravljanja, zato so prispevki jedrskih elektrarn v ustanovljene sklade za razgradnjo pogosto podcenjeni.
| Radioaktivni odpadki v Sloveniji: |
|---|
| Pri nas velika večina radioaktivnih odpadkov nastane zaradi obratovanja jedrske elektrarne Krško (kar 90 %), le manjši delež pa v medicini, (nejedrski) industriji in raziskovalnih dejavnostih. [2] Upravljanje z radioaktivnimi odpadki v Sloveniji pa se spopada s številnimi resnimi izzivi: 1. Odlagališče NSARO (nizko in srednje radioaktivnih odpadkov) zamuja: Za nizko in srednje radioaktivne odpadke je bil junija 2024 v Vrbini pri Krškem položen šele temeljni kamen za izgradnjo odlagališča. Projekt umeščanja odlagališča se je sicer začel že leta 2004, po skoraj 20 letih od začetka projekta se je gradnja torej le začela. Državni prostorski načrt za NSRAO je bil sprejet konec leta 2009 [3], odlagališče na Vrbini pa naj bi po prvotni časovnici začelo poskusno obratovati leta 2013 [4], potem leta 2020 [5], nakar so se načrti zopet zamudili, zdaj je predvideno leto 2027 [6]. Medtem ko so naložbo še lani ocenjevali na 194 milijonov evrov [5], je skupna naložbena vrednost odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke zdaj ocenjena na slabih 300 milijonov evrov in niti ne zajema stroškov obratovanja, ki so ocenjeni na približno 250 milijonov do leta 2059 [6]. Poleg vsega tega je predvideno, da bo odlagališče sprejelo le polovico vseh odpadkov, drugo polovico pa bi morala, kot solastnica jedrske elektrarne v Krškem, prevzeti Hrvaška, ki pa je ob načrtovanju gradnje lastnega odlagališča naletela na močno nasprotovanje lokalne skupnosti. [6] 2. Problem nerešenih visoko radioaktivnih odpadkov: Slovenija torej niti še nima zgrajenega odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke, kaj šele, da bi imeli rešitev za izrabljeno jedrsko gorivo in druge visoko radioaktivne odpadke. JEK izrabljeno gorivo trenutno najprej hrani v posebnem bazenu, nato sledi suho skladiščenje v sami elektrarni, kar je v najboljšem primeru predvideno le do leta 2103 (drugače pa do leta 2075). [7] Kako bomo rešili izziv še za tisočletja trajajočo radioaktivnost teh odpadkov, pa ni znano. 3. Sklad za razgradnjo jedrske elektrarne Krško (JEK): Medtem ko v Sloveniji razpravljamo o gradnji JEK 2, podatki okoljskega ministrstva kažejo, da nimamo zagotovljenih sredstev niti za razgradnjo obstoječe elektrarne, ki naj bi stala približno 1,16 milijarde evrov za slovensko stran (in 1,03 milijarde evrov za hrvaško stran). Do konca minulega leta je namreč Slovenija v skladu za razgradnjo zbrala le 238,57 milijona evrov ali le dobro petino potrebnih sredstev, in kot kaže bomo večino doslej zbranih sredstev porabili za gradnjo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Ob tem velja spomniti, da je Slovenija sklad ustanovila leta 1994, elektrarna pa ima obratovalno dovoljenje do leta 2043. To pomeni, da bo treba v sklad do razgradnje elektrarne zbrati približno petkrat toliko sredstev, kot smo jih doslej zbrali v daljšem obdobju. Povedano drugače: v naslednjih 19 letih, moramo zbrati petkrat toliko sredstev, kos smo jih v preteklih treh desetletjih. [8] |
Reciklaža radioaktivnih odpadkov je mit
Jedrska industrija omenja predelavo izrabljenega jedrskega goriva kot rešitev, ki obljublja pridobivanje materialov za recikliranje in zmanjšanje količine visoko radioaktivnih odpadkov. Vendar ta proces dejansko ne zmanjša količine odpadkov, temveč proizvede večjo količino novih radioaktivnih odpadkov različnih vrst.
Čeprav industrija za ta postopek včasih uporablja izraz “recikliranje”, pa se moramo zavedati, da se na trenutno svetovni ravni po nekaterih ocenah ponovno uporabi manj kot 6 % začetnega izrabljenega jedrskega goriva, skupni obseg odpadkov pa se enormno poveča.
Zaključek
Čeprav jedrske elektrarne že 70 let proizvajajo radioaktivne odpadke, še vedno ni rešitve za izrabljeno jedrsko gorivo in visoko radioaktivne odpadke. Trditve o napredku pri upravljanju visoko radioaktivnih odpadkov pogosto nimajo verodostojnih dokazov. Problem nizko in srednje radioaktivnih odpadkov pa v številnih državah še vedno povzroča tehnične, finančne, regulativne in geološke težave.
Za zmanjšanje problema radioaktivnih odpadkov je torej ključnega pomena čim hitrejša ustavitev proizvodnje novih, kar zahteva postopno izklapljanje jedrskih reaktorjev, vlade in industrija pa morajo pri upravljanju že obstoječih jedrskih odpadkov zagotoviti najvišjo raven varnosti in zaščite, da bi tako zmanjšali tveganja za sedanje in prihodnje generacije. Za obstoječe izrabljeno gorivo je v prihodnjih desetletjih najmanj nevarna možnost suho shranjevanje v zabojnikih.
O avtorju: Andras Perger je vodja kampanj za podnebje in energijo pri Greenpeaceu na Madžarskem.
Viri in literatura:
[1] https://arao.si/razlikovanje-med-radioaktivnimi-odpadki/
[2] https://arao.si/kje-radioaktivni-odpadki-nastanejo-in-koliko-jih-je/
[3] http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED5417
[6] https://www.rtvslo.si/okolje/kam-bo-slovenija-odlozila-svoje-radioaktivne-odpadke/713416
[7] https://arao.si/nacini-ravnanja-z-radioaktivnimi-odpadki/
[8] https://www.dnevnik.si/1043054944/slovenija/luknja-v-skladu-za-razgradnjo-nek