Največje jedrske nesreče v zgodovini

Jedrske nesreče, čeprav redke, imajo lahko uničujoče posledice za ljudi, okolje in prihodnje generacije. Poleg radioaktivnih odpadkov in tveganja širjenja jedrskega orožja, spadjo jedrske nesreče med največje skrbi, saj lahko povzročijo obsežno kontaminacijo in dolgoročne zdravstvene težave.

V tem članku bomo raziskali nekaj najbolj zloglasnih jedrskih nesreč, osvetlili njihove vzroke in posledice ter se poglobili v vprašanje, ali so tveganja, povezana z jedrsko energijo, resnično vredna morebitnih koristi.

Kako ocenjujemo resnost jedrskih nesreč? Kaj je INES?

INES (Mednarodna lestvica jedrskih in radioloških dogodkov) je sistem, ki ga je razvila Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) za ocenjevanje resnosti jedrskih in radioloških dogodkov. Lestvica se giblje od 0 (dogodek brez pomena glede varnosti) do 7 (huda nesreča). Dogodki stopnje od 1 do 3 se obravnavajo kot incidenti, stopnje od 4 do 7 pa kot nesreče. Ta lestvica pomaga javnosti in strokovnjakom razumeti resnost in vpliv posameznih dogodkov.

Največje jedrske nesreče v zgodovini

Čeprav naj bi bile spodaj opisane nesreče redke, s predvideno pogostostjo le enkrat na 10.000 reaktorskih let, niso edini primeri tovrstnih dogodkov. Na seznamu jedrskih nesreč po državah na Wikipediji jih že 16 ustreza tej kategoriji. [1] Večina teh nesreč se je zgodila v zgodnjih desetletjih jedrske energije, vendar je Fukušima nedavno pokazala, da lahko tudi v sodobnem času kombinacija naravne nesreče, tehničnih napak in človeških pomanjkljivosti privede do katastrofe. Kljub velikim vlaganjem jedrske industrije v preprečevanje takšnih nesreč in naraščajoči ravni jedrske varnosti, se hudih nesreč nikoli ne da popolnoma izključiti, njihovi vplivi pa so lahko resnično katastrofalni.

1. Otok treh milj (ZDA, 1979) – INES 5

Nesreča se je začela 28. marca 1979, ko je prišlo do okvare v sekundarnem, nejedrskem delu elektrarne. Zaradi okvare, glavni črpalni sistem ni uspel dovajati vode v uparjalnike, ki odstranjujejo toploto iz reaktorskega jedra. Tlak v primarnem sistemu je začel naraščati, zato se je odprl varnostni ventil, ki pa se je zataknil in ostal odprt. V nadzorni sobi so instrumenti kazali, da je ventil zaprt, zato osebje ni vedelo, da para uhaja iz sistema. Osebje ni zaznalo, da se dogaja nesreča s pomanjkanjem hladilne tekočine. Ker niso vedeli za zataknjen ventil in niso mogli preveriti, ali je jedro prekrito z vodo, so sprejeli vrsto ukrepov, ki je nivo vode v reaktorski posodi znižal in jedro se je pregrelo.

Niz človeških napak in tehničnih težav je torej privedel do delnega taljenja jedra, eksplozije vodika in sproščanja radioaktivnih snovi v ozračje.

Nesreča je povzročila množično evakuacijo in dolgotrajno kontaminacijo območja. Evakuirani so bili nosečnice in predšolski otroci, skupaj 140.000 ljudi je prostovoljno zapustilo območje, večina pa se je po treh tednih vrnila. [2]

2. Černobil (Ukrajina, Sovjetska zveza, 1986) – INES 7

Nesreča v reaktorju šr. 4 se je zgodila 26. aprila 1986, kar je povzročilo najhujšo jedrsko katastrofo v zgodovini. Zaradi nepričakovanega porasta moči je med opravljanjem varnostnega testa, prišlo do eksplozije, ki je raztrgala reaktor in odpihnila betonski pokrov. [3]

V reaktorju je začelo goreti, kar je radioaktivne snovi poneslo visoko v nebo, kjer so jih prevzeli vetrovi in jih razširili po evropski celini, od Gruzije do Anglije, od Bolgarije do Laponske. Požar je trajal kar do 4. maja 1986.

Evakuiranih je bilo več sto tisoč ljudi, približno 30 jih je umrlo zaradi neposredne izpostavljenosti sevanju, med 9.000 in 30.000 pa naj bi jih umrlo zaradi dolgoročnih učinkov sevanja. 30-kilometrska izključitvena cona okoli reaktorja, ostaja v veljavi do danes

Prvotno zgrajena zaščitna kupola (sarkofag), ki naj bi omejila radioaktivno sevanje, je bila v nevarnosti, da se zruši. Na srečo pa so mednarodna prizadevanja privedla do gradnje nove varne zapore, ki je začela obratovati leta 2016. V tej zapori je treba v prihodnjih desetletjih razgraditi reaktor in staljeno gorivo. To misijo je na žalost prekinila ruska invazija na območje Černobila leta 2022, zaradi nadaljevanja vojne pa zadeva ostaja nerešena. 

Skupni stroški nesreče so ocenjeni na približno 300 milijard evrov.

3. Fukušima Daiči (Japonska, 2011) – INES 7

Po močnem potresu 11. marca 2011 je obalo okrožja Fukušima zadel 15-metrski popotresni val oziroma cunami. Cunamil je bil kar 8 metrov višji od predvidene projektirane zaščite. Poplavil je zasilne dizelske generatorje in baterijske sisteme, kar je pustilo reaktorje brez hlajenja. Enota 4 je bila takrat izključena, izguba hlajenja v ostalih treh enotah pa je povzročila taljenje jedra in eksplozije vodika. Nastalo sproščanje radioaktivnih snovi je onesnažilo velika območja. 

Zaradi nesreče je bilo potrebno evakuirati 160.000 ljudi, od tega se jih 30.000 še ni vrnilo. Več kot 2000 ljudi je umrlo zaradi evakuacije samo v okrožju Fukušima. Primeri vključujejo bolnike na intenzivni negi v bolnišnici Futuba in upokojence, ki so ostali sami po evakuaciji osebja za nego.

Leta 2018 je Japonska je prvič sporočila, da je delavec v jedrski elektrarni Fukušima umrl zaradi izpostavljenosti sevanju. [4] 40 do 50 ljudi je bilo poškodovanih zaradi fizičnih poškodb ob eksploziji ali zaradi opeklin od sevanja. [5] Zanesljivih ocen o dolgoročnih učinkih pa ni. 

Skupni stroški nesreče so ocenjeni na 250 milijard dolarjev.

Satelitski posnetek prikazuje poškodbe v jedrski elektrarni Fukushima. Poškodbe so bile posledica potresa na morju, ki se je zgodil 11. marca 2011.

© DigitalGlobe / CC BY-NC-ND 2.0

4. Windscale (Velika Britanija, 1957) – INES 5

Jedrska nesreča v Windscaleu se je zgodila 10. oktobra 1957. Dva jedrska reaktorja, znana kot Pile 1 in Pile 2, sta bila zgrajena leta 1950 in 1951 za proizvodnjo plutonija za britanski jedrski program orožja. Enota 1 je zagorela zaradi kombinacije konstrukcijskih in človeške napake. Požar je sprostil velike količine radioaktivnih izotopov v ozračje. Nesreča je vodila do kontaminacije okoliških območij in zahtevala dolgoročne sanacijske ukrepe. Distribucija mleka je bila prepovedana na območju približno 500 km² okoli kraja nesreče in je trajala več kot mesec dni.

To je bila najhujša jedrska nesreča v zgodovini Velike Britanije, vendar ni bil nihče evakuiran, jodove tablete niso bile razdeljene, delo se je nadaljevalo in večina ljudi sploh ni bila obveščena o požaru. V izračunu je National Radiological Protection Board (NRPB) ocenil, da je približno 100 ljudi verjetno umrlo zaradi raka kot posledice izpustov. Po nekaterih ocenah pa je zaradi izpusta sevanja prišlo celo do 240 smrtnih primerov raka. [6, 7]

5. Kyshtym (Sovjetska zveza, 1957) – INES 6

Kompleks Mayak v južnem Uralu je bil prvotno zgrajen za proizvodnjo materialov za sovjetski jedrski program orožja. Nepravilno shranjen podzemni rezervoar z visoko radioaktivnimi tekočimi odpadki je eksplodiral 29. septembra 1957, kar je v ozračje sprostilo velike količine radioaktivnih snovi. Dogodek je bil razkrit šele leta 1976, s strani sovjetskega disidenta, Žoresa Medvedeva. [8]

Zaključek

Čeprav so jedrske nesreče redke, so njihove posledice lahko katastrofalne in kažejo, da je uporaba jedrske energije preprosto preveč tvegana. Kljub napredku v tehnologiji in varnostnih ukrepih, se hude nesreče še vedno dogajajo in imajo katastrofalne posledice za ljudi in okolje. Nepredvidljiva prihodnost, ki jo prinašajo posledice podnebnih sprememb, lahko še poveča tveganja. Ekstremni vremenski pojavi, kot so poplave in vročinski valovi, lahko povzročijo nove katastrofe. Obnovljivi viri energije, ponujajo varnejšo in trajnostno rešitev za naše energetske potrebe.

O avtorju: Jan Haverkamp je višji strokovnjak za jedrsko energijo in energetsko politiko pri Greenpeaceu. (Senior expert on nuclear energy and energy policy)

Viri, literatura: