Finančne ovire za nove jedrske projekte

Ena izmed največjih ovir za nove jedrske projekte so finance. Jedrska energija velja za enega najdražjih virov energije, ki ne more konkurirati obnovljivim virom energije, kot sta vetrna in sončna energija. Vemo, da se stroški novih jedrskih projektov z leti povečujejo, pričakovati pa je, da se bo ta trend nadaljeval. Zaradi visokih stroškov zasebni sektor ni pripravljen vlagati v nove jedrske elektrarne, zato se novi projekti izvajajo le z veliko finančno podporo držav. Mnogi projekti pa so bili ustavljeni ali odpovedani prav zaradi pomanjkanja financiranja.

Naraščanje stroškov jedrskih elektrarn

V zadnjih desetletjih so stroški jedrskih elektrarn stalno naraščali. Na primer, stroški projekta Temelín na Češkem so se povečali z 29 milijard CZK na 109 milijard CZK ob zaključku projekta leta 2001. [1] Podobno so se stroški projekta jedrske elektrarne Belene v Bolgariji, sprva ocenjeni na slabe 4 milijarde EUR, povečali na 10-12 milijard EUR, kar je kasneje privedlo do odpovedi projekta. [2] Na Slovaškem so se stroški dokončanja Mochovce 3 in 4 povečali s približno 3 milijarde EUR leta 2008 na preko 6 milijard EUR ob priklopu na omrežje leta 2023. [3]

Drugi primeri povečanja stroškov

• Olkliluoto 3, Finska: Prvotna pogodbena cena 3 milijarde EUR, povečanje na končnih 11 milijard EUR leta 2023. [4]
• Flamanville 3, Francija: Prvotna cena 3 milijarde EUR, zdaj ocenjena med 13,2 in 19,1 milijardami EUR (projekt še ni končan). [5]
• Hinkley Point C, Velika Britanija: Prvotna ocena 18-19 milijard GBP, trenutno ocenjen na 46 milijard GBP (projekt v teku). [6]
• Vogtle 3 in 4, ZDA: Prvotna ocena 12 milijard USD, povečanje na več kot 34 milijard USD ob priključitvi na omrežje. [7]

Primerjava z obnovljivimi viri energije

Povečevanje končne cene jedrskih projektov (ki se močno razlikujejo od prvotnih) pa ni edini problem jedrske energije. Stroški proizvedene električne energije iz jedrskih elektrarn se še naprej povečujejo, medtem ko obnovljivi viri energije beležijo stalno znižanje stroškov, kar je razvidno iz primerjave stroškov na MWh proizvedene električne energije (t.i. lokaliziranih stroškov energije). [8]

Nesubvencionirani povprečni stroški proizvodnje električne energije so se med letoma 2009 in 2022 v primeru sončnih elektrarn PV v povprečju znižali s 359 na 60 USD na MWh, kar predstavlja 84-odstotni padec. Stroški proizvodnje energije iz vetrne energije so se v istem obdobju znižali s 135 na 50 USD na MWh (63-odstotni padec), medtem ko so se stroški jedrske energije povečali s 123 na 180 USD na MWh, kar pomeni 46-odstotno povečanje (glej sliko). Jedrska energija je torej postala najdražji vir energije na ravni uporabnikov, celo dražji od plinskih elektrarn.

Primeri modelov financiranja jedrskih projektov

Za financiranje gradnje novih jedrskih elektrarn se države poslužujejo večih finančnih instrumentov, nekaj jih opisujemo spodaj. Nobeden od teh modelov ni idealen saj v večini primerov finančna tveganja prehajajo na državo, končni plačniki za le-ta pa postajajo davkoplačevalci. [9]

1. Jedrska elektrarna Olkiluoto 3 na Finskem je, v tako imenovanem modelu Mankala, svoje lastnike stala 5,1 milijarde EUR, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo. Razliko med pogodbeno ceno in dejanskimi stroški gradnje, ocenjenimi na 11 milijard EUR, je pokrilo francosko podjetje Areva, ki je elektrarno gradilo. Vendar, da bi se projekt sploh lahko zaključil navkljub eksponentni rasti stroškov, je bila francoska vlada primorana postati solastnik podjetja Areva.
2. Slovaška reaktorja Mochovce 3 in 4 sta bila večinoma financirana s strani prvotnega večinskega delničarja, energetskega podjetja ENEL iz Italije, ki je bil prisiljen poravnati stroške dokončanja projekta, potem ko se je podjetje odločilo umakniti s slovaškega trga. Podjetje ENEL je povečane stroške odpisalo kot poslovno izgubo.
3. Francoski projekt Flamanville 3 se je v celoti financiral z dodatnim zadoloževanjem (posojilom) podjetja EdF, ki je v 100-odstotni lasti francoske države. To posojilo je bilo dodano k zdaj že več kot 60 milijardam EUR dolga, s katerim se trenutno sooča EdF. Francoska država je morala odkupiti manjšinske delničarje, da bi preprečila zlom podjetja. 
4. Francoski EdF je vključen tudi v izgranjo britanske elektrarne Hinkley Point C. Po sklenjeni pogodbi je podjetju za obdobje 35 let zajamčena odkupna cena proizvedene električne energije, in sicer 92,5 £/MWh, korigirane za stopnjo inflacije (cena se lahko vsako leto dvigne za stopnjo inflacije). To je trenutno približno dvakrat več od tržne cene električne energije. Investitorju je torej zagotovljeno, da bo v obdobju od leta 2012 do leta 2047 vsa proizvedena električna energija odkupljena po zajamčeni ceni, ne glede na stanje na trgu. Projekt Hinkley Point C je poleg zajamčene odkupne cene prejel tudi državno poroštvo za investicijske stroške, da bi s tem znižal stroške obrestne mere za vzeta posojila. Zaradi naraščajočih stroškov izgradnje in dejstva, da britanska vlada trenutno ni pripravljena zagotoviti dodatnih državnih poroštev, pa se bo večji delež tveganj prenesel na lastnika podjetja EdF, to je državo Francijo, ki je 100 % lastnik podjetja.
5. Francoski EdF prav tako, skupaj z Veliko Britanijo, gradi elektrarno Sizewell C za katerega britanska vlada dopušča, da lahko EdF zviša cene proizvedene električne energije pred in med gradnjo, da bi s tem zbral dovolj kapitalal za gradnjo novega reaktorja – gre za tako imenovani model RAB. V tem primeru je tveganje nekoliko zmanjšano za investitorja, vendar breme morebitnih višjih stroškov na svoja pleča neprostovoljno prevzamejo končni porabniki električne energije.

Izzivi in prihodnost malih modularnih reaktorjev (SMR)

Mnogi zagovorniki jedrske energije vidijo prihodnost v tako imenovanih SMR-jih (“small modular reactors”) ali malih jedrskih reaktorjih, vendar tudi ti ne bodo rešili problemov visokih stroškov. Najprej so jedrske elektrarne postale velike, da bi izkoristile ekonomijo obsega. Izdelava manjših reaktorjev tej logiki nasprotuje, relativno povečanje stroškov pa je treba premagati s tako imenovano modularno proizvodnjo (deli se množično proizvajajo v tovarnah in nato sestavljajo na kraju samem). Za to mora biti reaktor zelo standardiziran in veliko jih mora biti prodanih. Da bi premagali izgubo ekonomije obsega, je nemški inštitut za gospodarske raziskave (DIW) izračunal, da je treba prodati na stotine reaktorjev, preden bo to mogoče. Trenutno je ocenjeno, da bodo SMR-ji v predvidljivi prihodnosti povzročili višje stroške na kWh kot trenutne nove velike jedrske elektrarne. [10, 11]

Zaključek

Jedrska energija je trenutno tri do petkrat dražja od energije iz vetrnih ali sončnih elektrarn. Zagovorniki jedrske energije pa trdijo, da je ta še vedno cenejša zaradi “sistemskih stroškov”. Kar ne upoštevajo je, da se sistemska sprememba, ki omogoča prehod na obnovljive vire energije že dogaja, ne glede na vlogo jedrske energije v prihodnosti. Scenarijske študije, ki vključujejo vse stroške, vključno s sistemskimi stroški, kažejo, da uvedba jedrske energije v sistem, ki se premika proti 80–100 % obnovljivim virom, vedno prinaša višje stroške.

O avtorju: Jan Haverkamp je višji strokovnjak za jedrsko energijo in energetsko politiko pri Greenpeaceu. (Senior expert on nuclear energy and energy policy)

Viri, literatura: