Je jedrska energija rešitev za podnebje?

Podnebne spremembe so ena izmed največjih groženj, s katerimi se soočamo. Človeštvo mora čimprej zmanjšati škodljive emisije, da bi se izognilo najhujšim scenarijem spreminjajočega se podnebja. Jedrska energija se pogosto omenja kot “čista” rešitev, ki bi lahko pomagala pri tem cilju. Toda, ali je to res prava pot naprej?

Znanstveniki trdijo, da moramo do leta 2030 prepoloviti emisije toplogrednih plinov, če želimo zamejiti najhujše posledice globalnega segrevanja. [1] Čeprav zagovorniki jedrske energije pogosto navajajo, da jedrske elektrarne ne oddajajo CO₂ in da so emisije toplogrednih plinov jedrske energije primerljive s solarno in vetrno energijo, je potencial jedrske tehnologije pri zmanjševanju emisij majhen. 

Jedrska energija: prepočasna, da bi odgovorila na podnebne spremembe

Po scenarijih organizacij jedrskega lobija, Mednarodne agencije za energijo in Agencije za jedrsko energijo [2], bi podvojitev zmogljivosti jedrske energije po svetu do leta 2050 zmanjšala emisije toplogrednih plinov le za okoli 4 % v primerjavi s poslovanjem kot običajno. [3]

Za podvojitev jedrske energije do 2050 bi svet moral vsako leto do takrat na omrežje priključiti 37 novih velikih jedrskih reaktorjev (če upoštevamo še dejstvo, da moramo do leta 2050 nadomestiti velik del stare jedrske flote [4]). Realnost preteklega desetletja (2014–2023) pa kaže, da globalno na leto uspešno priključimo le 6-7 novih reaktorjev, povprečno pa se jih zapre 6. [5]

Povečanje tempa gradnje na 37/leto se zdi nemogoče, saj je na svetu le peščica podjetij, ki so sposobna načrtovati in graditi jedrske reaktorje ter proizvajati potrebno opremo. Ni dovolj zmogljivosti za izdelavo velikih kovanin, kot so reaktorski sarkofagi, obstajajo pa tudi druga ozka grla v inženiringu, gradnji in proizvodnih zmogljivosti.

Podvojitev jedrske zmogljivosti – za razliko od eksplozivne rasti čistih obnovljivih virov energije, kot sta sončna in vetrna energija – je zato nerealna.

Jedrska energija: gradbeni izzivi in zamude

Večina tekočih projektov gradnje jedrskih elektrarn je počasna in trpijo hude zamude. Na primer projekt Paks II na Madžarskem se je začel leta 2008, ko so bile pripravljene prve analize o možnostih novih enot. Parlament je dal svoje soglasje leta 2009, vendar so bile pogodbe z ruskimi stranmi o financiranju in gradnji podpisane šele pet let kasneje. Takrat je bilo načrtovano, da bosta dve novi enoti začeli komercialno obratovanje leta 2025–2026. [6] Na dan 8. maja 2024 projekt še vedno nima končne odobritve jedrskega regulativnega organa. Prvo betoniranje obljubljajo do konca leta 2024, nedavno pa so bile s strani vlade objavljene kontroverzne izjave o načrtovanem začetku obratovanja, ki omenjajo »zgodnja trideseta leta«, »prvo polovico tridesetih let« in »sredino tridesetih let«. 

Težave Madžarske s projektom Paks II niso izjema. Če ne upoštevamo časa, potrebnega za pripravljalna dela, sta bili v obdobju 2020–2022 pravočasno zagnani le dve od 18 enot, priključenih na omrežje. Olkiluoto-3 na Finskem je bil zagnan v 16,6 letih, dvanajst let kasneje, kot je bilo načrtovano. [7]

Povprečni čas gradnje jedrskega reaktorja je bil leta 2022 9 let (izračun na podlag od začetka gradnje do priključitve na omrežje); dokončanih 66 reaktorjev v desetletju 2013–2022 pa je imelo povprečni čas gradnje 9,4 leta. [8]

Jedrska energija: primerjava z obnovljivimi viri energije 

Če primerjamo razvoj vetrne, sončne in jedrske energije med letoma 2000 in 2022, je nova zmogljivost znašala slabih 900 GW za veter in več kot 1 TW za sončno energijo, medtem ko je stagnirajoča jedrska energija dosegla le dodatek približno 18 GW obratovalne zmogljivosti v primerjavi z letom 2000. Kar zadeva električno energijo, sta vetrna in sončna električna energija že presegli proizvodnjo jedrske energije. Od leta 2000 je bilo dodatno proizvedenih približno 3300 TWh vetrne in sončne energije v primerjavi z manj kot 100 TWh dodatne proizvodnje jedrske energije. Torej, od začetka stoletja so vetrne turbine svetovnim omrežjem dodale več kot 20-krat več nizkoogljične električne energije (2000 TWh) kot jedrske elektrarne, medtem ko so sončne celice dodale 13-krat več (1300 TWh). [9]

Jedrska energija: lažna podnebna rešitev

Glede na ozka grla, počasen tempo jedrskih projektov, stroške in druge težave, povezane s tehnologijo, je bilo dokazano, da jedrska energija, kljub temu, kaj bi teoretično lahko zagotovila, v resnici doseže premalo, prepozno in za previsoko ceno. Staviti na jedrsko energijo z namenom zmanjšanja emisij bi pomenilo drag neuspeh – napako, ki si je ne moremo privoščiti.

O avtorju: Andras Perger je vodja kampanj za podnebje in energijo pri Greenpeaceu na Madžarskem.