V Greenpeaceu smo se nedavno odpravili na študijsko potovanje v Katalonijo, kjer smo iz prve roke spoznali primere dobrih praks pri organizaciji in delovanju energetskih skupnosti. Španija doživlja razcvet tovrstnih združenj in trenutno je v državi več kot 300 projektov, večina od njih pa je bila ustanovljena v zadnjih dveh letih.
Energetske skupnosti so vse bolj priljubljena oblika združevanja državljanov pri proizvodnji, delitvi in prodaji energije, ki izvira iz obnovljivih virov – predvsem sonca in vetra. Na ta način ljudje poleg znižanja računov za elektriko prispevajo k ohranjanju okolja in podnebja, pogosto pa tudi pomagajo ranljivim in revnim članom svoje skupnosti.
Osona – srce Španske energetske revolucije
Po številu energetskih skupnosti v Španiji prednjači Katalonija, največ na kvadratni kilometer pa jih je v okrožju Osona v osrednji Kataloniji. V okrožju Osone je 50 občin, ki ima skupno 164 tisoč prebivalcev, od tega je 43 občin manjših od pet tisoč prebivalcev. Glavno mesto Osone – Vic se ponaša s t.i. energetsko zadrugo druge stopnje, Osona Energia Cooperativa, ki jo je okrožje ustanovilo za namen podpore razvoju energetskih skupnosti na terenu. Zadruga ne proizvaja energije, temveč deluje kot platforma, ki omogoča in profesionalizira delo skupnosti. Takšna podporna mreža za državljane je bila ključna za uspeh tega modela v regiji.
Trenutno je operativnih pet projektov energetskih skupnosti, 19 pa jih je v nastajanju. V večini primerov so projekti financirani s kombinacijo nepovratnih sredstev iz skladov EU in posojil poslovnih bank. Po prejemu nepovratnih sredstev začnejo z akcijami pridobivanja članov skupnosti, ki plačajo enkratno vstopno članarino, ki v povprečju znaša od 50 do 100 evrov, pri čemer so gospodinjstva, ki se spopadajo z energetsko revščino, večinoma oproščene plačila tega zneska in z sodelovanjem v projektu nimajo stroškov.
Balenya – javne strehe v korist ljudem
Občine igrajo pri ustanavljanju energetskih skupnosti ključno vlogo, saj poleg tega da lahko ustanovijo energetske skupnosti, lahko ponudijo tudi strehe javnih zgradb na razpolago lokalnim zadrugam, da nanje namestijo sončne elektrarne.
Primer takšne prakse je občina Balenya, kjer je pred dvema letoma zaživel na evropski ravni zelo cenjen projekt Balenyà Sostenible, zgled, ki bi mu veljalo slediti v drugih državah EU.
V energetski skupnosti Balenya Sostenible sodeluje 250 družin, kar je približno 15 odstotkov prebivalcev občine, ki si na petih sončnih instalacijah, ki jih financira občina (nogometno igrišče, občinska stavba, šole in industrijski obrati), delijo 450.000 kilovatnih ur proizvedene energije na leto. Letni prihranek občanov pri računih za elektriko znaša okoli 250 evrov. Glede na to, da je življenjska doba solarnih panelov približno 30 let, so člani ocenili, da bodo v tem obdobju prihranili 3,9 milijona evrov. Naložba v pet solarnih naprav je znašala 700 tisoč evrov in se bo povrnila v desetih letih. Skupnost je postavila tudi pet polnilnih postaj za električne avtomobile in ima v lasti električna vozila, ki jih lahko člani skupnosti zelo ugodno najamejo prek aplikacije.
Viladecans – poleg energetske skupnosti še lastna valuta
Podoben projekt, ki svoje delovanje nadgrajuje še z lastno valuto, je projekt Vilawatt katalonskega mesta Viladecans. Edinstvena istoimenska digitalna valuta je bila zasnovana tako, da povezuje varčevanje z energijo in rast lokalnega gospodarstva. Trenutno več kot 200 ustanov v Viladecansu omogoča plačevanje v vilavatih. Več energije ko prihranite, sorazmernejše popuste dobite v lokalnih trgovinah.
Vilawatt je pilotni projekt energetskega prehoda v Viladecansu, kjer nekaj živi skoraj 70.000 prebivalcev. Gre za javno-zasebno-meščansko partnerstvo, ki ga je ustanovil in spodbuja mestni svet, cilji mestnega vodstva pa so bili izboljšanje odpornosti mesta na podnebne spremembe, blaginja prebivalcev in reševanje energetske revščine. S tem je občina uspela prihraniti okoli 930.000 evrov in za 24 % zmanjšati stroške občanom pri letnem plačilu komunalnih storitev.
Pujalt – Edina zadružna vetrna elektrarna v Južni Evropi
Katalonija se ponaša s še enim edinstvenim projektom – Viure de l’aire v občini Pujalt, prvi in zaenkrat edini skupnosti za vetrno energijo v Južni Evropi. Od stoterih vetrnih turbin na območju Pujalta, ki so v lasti investitorjev in podjetij, je ena v skupni lasti energetske skupnosti državljanov in manjših podjetij, eden od zadružnikov pa je tudi Greenpeace Španija, ki je z vnaprejšnjim odkupom elektriko iz te vetrne turbine za naslednjih 25 let znatno prispevala k uresničitvi projekta. Vetrna turbina je bila zgrajena z lastnimi sredstvi, proizvedena električna energija pa se ne deli med lastniki, temveč se proda v električno omrežje, da bi ustvarila dohodek, ki pokrije investicijo, stroške elektrike zadružnikov, stroške vzdrževanja in doseže celo majhen donos. Lastniki, med katerimi jih je nekaj tudi v drugih evropskih državah, so obnovljive vire energije prepoznali kot dobro naložbeno priložnost.
Skupno je v energetski zadrugi udeleženih 615 lastnikov – posameznikov, lokalnih podjetij in občina, ki so v projekt vložili skupno 2,8 milijonov evrov. Projekt se je zagnal leta 2018, 9 let po prvi pobudi, ima nazivno moč 2,34 MW, obratuje 2405 ur na leto in letno proizvede 5653 megavatnih ur, kar zadostuje potrebam 2000 gospodinjstev, letno pa prihrani 6000 ton CO2.
Zahvaljujoč dobrim praksam, ki jih podpira EU, volji državljanov, ki pri sodelovanju v tovrstnih projektih ne gledajo le na finančno, ampak tudi ekološko in družbeno korist, ter zavednim voditeljem lokalnih skupnosti, ki projekte spodbujajo, so v tej državi energetske skupnosti doživele resničen razcvet. Energetske skupnsti tako v Španiji niso le pilotni projekt in dobre ideje na papirju, temveč so ljudje energijo resnično vzeli v svoje roke.