Podnebne spremembe so ene od ključnih izzivov današnjega časa, in skrajni čas je, da za blaženje podnebnih sprememb začnemo resno naslavljati izpuste toplogrednih plinov, kjer po svoji količini izstopa CO2. Na tem področju sta ključna področja zmanjšanja izpustov energetika in promet. Hkrati z blaženjem podnebnih sprememb, pa je ključno tudi da se na posledice podnebnih sprememb začnemo kar se da hitro tudi prilagajati. 

Zato je v Sloveniji skrajni čas za energetsko revolucijo, za prehod na obnovljive vire energije, ki nam zagotavljajo dolgoročno stabilnost energetske blaginje, in hkrati zagotavljajo samooskrbnost. Soočanje s podnebno krizo mora hkrati naslavljati družbene izzive. Zato je nujno spodbujati  rešitve, ki poleg nižanja izpustov toplogrednih plinov hkrati opolnomočijo ljudi.

Takšna rešitev so energetske skupnosti. Ko se lokalni prebivalci povežejo med seboj, bolje razumejo lastne potrebe in ovire in se zato lahko tudi bolj uspešno soočajo ne le z okoljskimi, ampak tudi družbenimi izzivi. V energetske skupnosti se lahko povezujejo ne le posamezniki oz. gospodinjstva, ampak tudi javne institucije, kot so občine, vrtci, šole, zdravstveni domovi, knjižnice, gasilski domovi ter tudi lokalna podjetja. 

Številne izkušnje iz tujine kažejo, da je pri uvajanju obnovljivih virov energije ključno ravno sodelovanje in vključevanje lokalnih prebivalcev. Nujno je, da se ljudje sami organizirajo v energetske skupnosti – s tem se zmanjša verjetnost, da se bodo lokalni projekti načrtovali in izvajali brez vedenja in strinjanja prebivalcev, poleg tega pa bodo uživali tudi prednosti, ki jih v lokalno okolje prinašajo obnovljivi viri energije. 

Energetska revolucija se lahko zgodi samo z razpršeno proizvodnjo energije na način, da se daje možnost ljudem, da vlagajo lastna sredstva in uporabljajo proizvedeno električno energijo za lastne potrebe. 

Kaj sploh so energetske skupnosti? 

Energetske skupnosti imajo torej pomembno vlogo pri vključevanju državljanov v energetski prehod in zagotavljajo resnično alternativo fosilnim gorivom, ne le z vidika obnovljivosti energenta, temveč tudi z vidika spreminjanja družbe.

To so skupine ljudi, ki jih povezuje skupen cilj – skupaj proizvajati energijo iz obnovljivih virov, v večini primerov sonca in vetra. Energetske skupnosti krepijo lokalno gospodarstvo, saj vključujejo tudi lokalna podjetja in zagotavljajo energetsko neodvisnost brez škode za okolje in podnebje. Poleg tega pa lahko imajo tudi izjemen družbeni vpliv, saj veliko lažje in neposredno naslavljajo energetsko revščino, kot centralno vodeni energetski sistemi. 

Energetske skupnosti si s pomočjo sonca in vetra zagotavljajo neodvisnost od velikih proizvajalcev in distributerjev električne energije. Nastalo energijo lahko porabijo za lastne potrebe, jo shranijo, oddajo nazaj v električno omrežje, prodajo drugim porabnikom in podarijo energetsko revnim gospodinjstvom.

Ekonomske, družbene in okoljske koristi energetskih skupnosti

Najpomembnejši vidik energetskih skupnosti je, da posamezniki vzamejo energijo in s tem tudi samooskrbnost v svoje roke. To so avtonomno organizirani posamezniki, oblika organiziranja pa je lahko najrazličnejša. Organizirane so lahko v obliki društva, podjetja ali zadruge. Vsem je skupno to, da jo ustanovijo in organizirajo člani skupnosti, ki imajo v tej skupnosti, ne glede na višino vplačila enako pravico do odločanja.

Energetske skupnosti prinašajo bistvene spremembe načina proizvodnje in porabe energije – ne le, da se ljudje organizirajo okoli obnovljivih virov energije, temveč ogromno prispevajo tudi k energetski pismenosti članov te skupnosti. Člani energetske skupnosti bodo namreč veliko hitreje prevzeli tudi druge trajnostne navade, kot je zmanjšanje rabe energije, učinkovita raba energije, sprememba načina prevoza ipd. 

Energetske zadruge 

V Sloveniji je najboljša oblika združevanja v energetske skupnosti energetska zadruga.  Kot v vsaki zadrugi, energetski ali ne, ima vsak član zadruge enako pravico glasovanja in upravljanja z aktivnostmi te zadruge. Običajno gre pri energetski zadrugi za skupen cilj postavitve sončne ali vetrne elektrarne, lahko pa ta ista zadruga svoja dejanja razširi tudi v projekte energetske učinkovitost, kot je energetska sanacija stavb in fasad in zmanjšanja rabe energije. 

Gre za model samooskrbe z energijo, ki lokalni skupnosti prinaša energetsko samozadostnost. Lokalno prebivalstvo s tem pridobi lastno proizvedeno energijo, v primeru prodaje energije pa tudi dobiček iz proizvodnje, ki se deli med člane energetske zadruge, ostanek sredstev pa se lahko uporabi za razvoj novih lokalnih projektov. 

Zadruge so najbolj demokratičen način za izvajanje skupnostnih projektov rabe obnovljivih virov, ker zagotavljajo demokratično upravljanje po principu en član, en glas ter prek takšnega upravljanja  zagotavljajo, da se finančne in družbene koristi energetske skupnosti ohranjajo v lokalnem okolju.

Kako to poteka v praksi? 

Primer sončne elektrarne energetske zadruge Zeleni Hrastnik. 

Sončna elektrarna zadruge Zeleni Hrastnik je prva slovenska skupnostna samooskrbna sončna elektrarna, ki je bila vzpostavljena januarja 2024. Občina Hrastnik je s tem postala prva slovenska občina, ki je svojim občanom in občankam ponudila možnost, da se vključijo v energetsko zadrugo ter proizvajajo in se oskrbujejo z električno energijo s pomočjo sonca.

Sončna elektrarna, z močjo približno 300 kW, je postavljena na strehi Osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik. Lokacijo je zagotovila Občina Hrastnik, ki je tudi članica zadruge in je odigrala ključno vlogo pri vzpostavljanju zadruge. Oskrbovala bo 16 stanovanj iz bližnjih blokov, tri javne stavbe – občinsko, šolo in bazen, trgovinico in prostora dveh gospodarskih družb.

Petino vrednosti investicije so prispevali zadružniki, torej občanke in občani Hrastnika s svojimi vložki, petino je pokrila nepovratna subvencija Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ostali del investicije pa se je pokril s kreditom Eko sklada. 

Kot navajajo na svoji spletni strani, bo ta način proizvodnje električne energije tudi nižal stroške električne energije. V obdobju prvih 15 let se jim skupen strošek, ki ga imajo s porabo električne energije, zniža za približno 30 %, odvisno od tržnih cen elektrike, po 15 letih pa za približno približno 65 %, saj bo kredit za elektrarno takrat odplačan. Življenjska doba takšne elektrarne je predvidoma 25-30 let.

Primeri dobre prakse:

Drugi primeri iz Slovenije:

Primeri iz tujine: