Kako je država v epidemiji in sicer ukrepala proti okolju in zakaj mora naslednja vlada okolje končno postaviti med prioritete.
V predvolilnem času po navadi analiziramo programe političnih strank in preučujemo zaveze, ki jih predstavijo politični kandidati. “Kaj boste naredili?” je vprašanje dneva. A ker je to hkrati čas vse preveč zlahka danih obljub, se je pomembno tudi ozreti na iztekajoče se politično obdobje. Politične zapuščine pa danes ne moremo zares oceniti brez pogleda na okolje. Raven, do katere je človeštvo načelo ekološka ravnovesja, je alarmantna. Svet mora v naslednjih osmih letih praktično prepoloviti emisije C02, če se želimo izogniti zlomu podnebnega sistema. Posledice segretega planeta – suše, neurja, poplave, pomanjkanje vode in hrane, se že dogajajo hitreje. kot smo lahko predvideli. Zaradi človeških aktivnosti z obličja Zemlje izginjajo rastlinske in živalske vrste tako hitro kot nikdar prej. A emisije C02 so najvišje v zgodovini človeštva, države se še vedno oklepajo fosilnih goriv, naftna industrija s pridom izkoristi vsako priložnost za dodatne dobičke, v imenu razvoja pa se betonirajo in uničujejo celotni ekosistemi – Slovenija ni nobena izjema.
Kateri so bili torej okoljski trenutki, ki so zaznamovali iztekajoči se mandat slovenske vlade (in parlamenta) zadnjih dveh let? Kakšna popotnica za bodočnost sta lahko zadnji dve leti na področju okoljskih politik, še posebno tistih politik, ki določajo, kako (ne)uspešno rešujemo podnebno krizo? V sklepnih tednih trenutne sestave parlamenta smo bila priča eni redkih vzpodbudnih okoljskih novic iz Državnega zbora RS – po več neuspelih pobudah (opozicijskih strank) so poslanci vendarle podprli popolno prepoved frackinga v Sloveniji. Glede na iztekajoče se politično obdobje je ta odločitev vsekakor izjema. Priznati moramo namreč, da sta za nami dve leti vodenja škodljivih politik za okolje. To je tudi obdobje praktične pozabe na vseobsegajoče okoljske krize našega časa. Res je bil to čas brez primere, ko je večino tega obdobja pandemija Covida-19 zavzela pozornost javnosti in političnih odločevalcev. A ko smo v prvem obdobju pandemije lahko brali novice o upadu onesnaženosti zraka, prvič videnih vrhovih Himalaje, zgodovinskem padcu emisij toplogrednih plinov, se je zdelo, da bo poleg vsega slabega Covid-19 prinesel vsaj streznitev, da moramo vsakršno vrnitev v normalnost pospremiti z okrepljenimi okoljskimi kriteriji in gospodarskim dejavnostim nadeti tesno okoljsko uzdo. Toda pretekli dve leti smo lahko v Sloveniji, največkrat kar z ministrstva za okolje, videli na delu zastarelo doktrino, ki gleda na naravo kot potrošno blago in administrativno oviro, segrevanje planeta pa je še vedno neki oddaljen problem, ki ne zahteva takojšnjega ukrepanja. Gozdovi so le ovira za gradnjo avtocest, morska obala le donosna lokacija za luksuzen hotel, nevladne organizacije pa so zaviralci napredka in državni sovražnik številka ena. Pomembno je le, da se zaženejo gradbeni stroji.
V želji, da bi v prihajajočem mandatu “zeleni preboj” dobil zasluženo mesto med političnimi prioritetami in da ne bi pomenil le ponavljanja generičnih floskul, temveč konkretna dejanja, opominjamo na nekatere najpomembnejše (proti)okoljske trenutke preteklih dveh let. Pri tem moramo dodati, da ne gre za celovit pregled vseh okoljskih politik v zadnjih dveh letih, izpostavljamo nekatere odločitve in trenutke, ki smo jih tudi v Greenpeaceu bolj natančno spremljali.
1. Šok doktrina: protikoronski zakon odpre vrata okolju škodljivim gradnjam
Kmalu po razglasitvi epidemije se je v Sloveniji razblinila ideja, da bosta šli reševanji zdravstvene in okoljske krize z roko v roki. V senci boja z epidemijo je začela Vlada RS krhati okoljske standarde in odpirati vrata okolju škodljivim gradnjam. Že konec aprila 2020 je bila sprejeta novela protikoronskega zakona, ki je nevladnim organizacijam v javnem interesu na področju varstva okolja določala skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Takšne spremembe bi vodile v zmanjšan nadzor nad umeščanjem infrastrukturnih projektov v prostor, povečala bi se možnost gradenj z dolgotrajno škodo okolju. Izvajanje teh škodljivih določb je zadržalo ustavno sodišče, zatem ko je skupina nevladnih organizacij vložila ustavno pritožbo.
2. Razprodaja narave: spremembe zakona o ohranjanju narave
Potem ko je že interventni protikoronski zakon skušal izriniti okoljske organizacije iz postopkov pridobivanja gradbenih dovoljenj, je ministrstvo za okolje in prostor predlagalo iste spremembe v okviru obstoječe okoljske zakonodaje. Kljub protestom in kritikam civilne družbe (kampanja Narave ne damo) je parlament maja 2020 potrdil spremembo zakona o ohranjanju narave. Zakon je z vpeljavo dodatnih pogojev, ki niso povezani z zagotavljanjem strokovnosti dela, omejil možnosti okoljskih organizacij pri sodelovanju v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj in drugih upravnih/sodnih postopkih. Takšne spremembe gredo v smer krhanja nadzora nad posegi v okolje, ki lahko imajo škodljive dolgotrajne posledice za naše reke, gozdove, travnike.
Odločitve, sprejete v naslednjih štirih letih, bodo zaznamovale naša življenja še za generacije
3. Naftni minister: okoljski minister (do)kupi delnice naftnega trgovca
Septembra 2020 je odjeknila novica, da bi lahko odločitev Vlade RS o sprostitvi regulacije cen naftnih derivatov prinesla finančne koristi okoljskemu ministru Andreju Vizjaku. Ta je namreč med marcem in septembrom 2020 (do)kupil 415 delnic Petrola, ki so bile ob nakupu vredne 120 tisoč evrov, s čimer je postal eden največjih malih delničarjev podjetja. Javni odziv na razkritje se je osredotočal predvsem na morebitno zlorabo notranjih informacij, popolnoma spregledan pa je bil okoljski vidik konflikta interesov. Kako lahko namreč okoljske politike vodi nekdo, ki ima neposreden finančni interes v uspevanju naftne industrije? Lahko res pričakujemo, da bo nekdo s finančnim interesom v naftnem trgovcu usmerjal ambiciozne državne politike razogljičenja in opuščanja fosilnih goriv, ki bi predstavljale težavo za naftno industrijo? Pečanje okoljskega ministra z naftno industrijo je predstavljalo jasen konflikt interesov, ki je postavil pod vprašaj zmožnost ministra Vizjaka za opravljanja javne funkcije za dobro okolja in ljudi, ne pa v svojo osebno finančno korist.
4. V staro normalnost: nezeleni načrt za okrevanje in odpornost
Zaradi krize Covida-19 je Evropska unija oblikovala večmilijardni paket pomoči gospodarstvu, v katerem je bila Slovenija upravičena do več kot pet milijard evrov (= 5000 milijonov evrov). Vsaka država je morala za koriščenje sredstev predstaviti nacionalni načrt za okrevanje in odpornost, pri čemer bi moral biti velik delež nameniti zelenim ukrepom. Prvi osnutek načrta, ki ga je pripravila Vlada RS, je bil kvečjemu obarvan sivo: predvideval je 728 milijonov evrov za gradnjo regionalnih cestnih povezav, 54 milijonov evrov za gradnjo avtocest in 76 milijonov evrov za vzpostavitev nacionalnega letalskega prevoznika. Na koncu je Sloveniji uspelo oblikovati še vedno enega manj zelenih načrtov v EU, ki je vreden le slabe 2,5 milijarde evrov. Od tega Slovenija namenja le 50 milijonov evrov za obnovljive vire energije in 80 milijonov za nadgradnjo distribucijskih omrežij – velika zamujena priložnost za spodbudo zelenih ukrepov.
5. Voda, voda, voda!
Zagotovo je ena največjih okoljskih zgodb preteklih dveh let lanskoletni referendum o noveli zakona o vodah. Na predlog ministrstva za okolje je državni zbor konec marca 2021 sprejel novelo zakona o vodah, s katero bi se na priobalnih zemljiščih lahko gradilo gostilne, trgovine, ceste, parkirišča ipd. Takšna pozidava in komercializacija priobalnih pasov bi pomenila povečano tveganje onesnaženja površinskih in tudi podzemnih voda, dostop do vode kot javne dobrine pa bi bil ogrožen. Te škodljive posege je uspela preprečiti zgodovinska mobilizacija ljudi v okviru kampanje Za pitno vodo 11. julija 2021, ko je kar 86 odstotkov udeležencev referenduma glasovalo proti noveli zakona – največja okoljska zmaga civilne družbe v zgodovini samostojne Slovenije.
6. Slovenija, jedrska velesila: energetsko dovoljenje za še en jedrski reaktor
Ko svet osvajata sončna in vetrna energija, se v Sloveniji zopet zapletamo v energetske zgodbe preteklosti. Ministrstvo za infrastrukturo je 20. julija 2021 mimo ustrezne javne razprave in pod pretvezo, da se o ničemer pravzaprav ne odloča, izdalo energetsko dovoljenje za še eno jedrsko elektrarno v Sloveniji. Če je lahko (strokovna) javnost predhodno leto komentirala verzijo podnebne strategije, ki je govorila o dveh scenarijih, pa je julija 2021 v parlament priromala verzija, ki je usmerila energetsko prihodnost Slovenije v “jedrski scenarij”. Zaradi na videz nedolžnega stavka, ki pravi, da “na področju jedrske energije Slovenija načrtuje dolgoročno rabo jedrske energije in v ta namen izvede upravne postopke in pripravo dokumentacije za investicijsko odločanje”, so se de facto lahko pričeli vsi formalni postopki za izgradnjo še ene jedrske elektrarne v Krškem, vključno z energetskim dovoljenjem, državnim prostorskim načrtom in integralnim gradbenim dovoljenjem.
Kako lahko namreč okoljske politike vodi nekdo, ki ima neposreden finančni interes v uspevanju naftne industrije?
7. Slovenija razglasi konec premoga 2033
Januarja 2022 je Slovenija kot predzadnja država EU sprejela letnico izstopa iz premoga. Vlada RS je razglasila leto 2033 kot letnico prenehanja rabe premoga, s čimer se je Slovenija pridružila petim drugim državam EU, katerih letnica ni skladna z zavezami pariškega podnebnega sporazuma. Če pogledamo okoljski realnosti v oči, preprosto ne moremo dovoliti še dvanajst let kurjenja premoga. Če pogledamo ekonomski realnosti v oči, pa ne vemo, kako bi naša največja premogovna elektrarna sploh lahko tako dolgo delovala brez zajetne denarne pomoči. TEŠ je v resnih finančnih težavah, ki se bodo zaradi podnebnih politik EU, cen C02-kuponov in konkurenčnih tehnologij le še večale. Ne glede na razglašeno letnico se moramo resno pripravljati na precej hitrejše zapiranje TEŠ.
8. Milijonski odpustki podnebnim onesnaževalcem
Onesnaževalec mora plačati, kajne? Ne vedno. Novela zakona o varstvu okolja, ki jo je državni zbor sprejel marca 2022, določa, da lahko iz podnebnega sklada, ki je namenjen zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, financiramo podjetja z zelo visokimi emisijami toplogrednih plinov. Glede na določila zakona se lahko kar 25 odstotkov sredstev podnebnega sklada preusmeri v financiranje ozkega kroga dvanajstih podjetij, ki sodijo med največje porabnike energije in podnebne onesnaževalce v Sloveniji. V obdobju trajanja sheme bi dvanajst podjetij tako lahko prejelo vsaj 157,5 milijona evrov, izplačila pa bi bila lahko znatno višja.
9. Pritiski na medije in kršenje pravice do protesta
Informacije so javna dobrina. Svobodni in neodvisni (javni) mediji so pomembni nadzorniki politične in korporativne oblasti, so čuvaji javnega dobrega in zato ključna opora boja proti okolju škodljivim praksam in politikam. Lani sta Nobelovo nagrado za mir prejela novinarja Maria Ressa in Dmitry Muratov. Nagrado sta prejela zaradi “njunih prizadevanj za zaščito svobode izražanja, ki je predpogoj za demokracijo in trajen mir”. Istočasno pa smo bili v Sloveniji priča vse bolj glasnim opozorilom glede pritiskov na medije in novinarsko delo, predvsem ko je Vlada RS za dalj časa zaustavila financiranje Slovenske tiskovne agencije. Vprašanje medijske svobode v Sloveniji je vzbudilo skrbi tudi v Evropski uniji – to je bilo eno izmed osrednjih vprašanj, ki ga je na posebnem obisku v Sloveniji raziskovala delegacija Evropskega parlamenta.
Tako kot delovanje neodvisnih javnih medijev so tudi protesti temeljni gradnik svobodnih in demokratičnih družb. So predvsem orodje, s katerim lahko državljani opozarjamo na krivice in si prizadevamo za boljši svet. Zaradi protestne akcije, v okviru katere je skupina posameznikov pred poslopjem Državnega zbora RS mirno na glas brala slovensko ustavo, država od posameznika terja plačilo stroškov policijskega varovanja protestov v vrednosti več kot 34.000 evrov. Takšen zahtevek za plačilo predstavlja kršitev pravice do svobode zbiranja, katere učinek je tudi ustrahovanje drugih protestnikov.
Prizadevanja ljudi za podnebno ukrepanje in za življenje v čistem okolju so lahko resnično uspešna le, ko imamo državljani dostop do verodostojnih informacij in lahko novinarji opravljajo svoje delo nadzora oblasti, državljani pa lahko brez strahu izražajo kritiko oblasti tudi s tem, da mirno protestirajo proti krivicam in škodljivim politikam. V času, ko nas načrti večine držav po svetu vodijo v podnebno katastrofo, bomo za pravočasno ukrepanje potrebovali še kako aktivno civilno družbo, ki bo od politikov in korporacij zahtevala spremembe.
V času naših življenj ne bomo imeli privilegija soočanja z eno krizo – morda je prav to največja lekcija zadnjih dveh let. Med pandemijo covida-19 se segrevanje planeta ni zaustavilo. Prav tako grožnja podnebnega kolapsa ni postala nič manjša med rusko invazijo Ukrajine in načrtovanjem energetske neodvisnosti EU. Že pred dvema letoma je OECD opozarjal države, da bi lahko grožnje zaradi podnebnih sprememb in degradacije okolja družbo in gospodarstvo “destabilizirale tako kot covid-19, vendar na drugačni časovni premici” in da je treba “ukrepe in politike za spodbujanje gospodarstva uskladiti z ambicijami glede podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti in širšega varstva okolja”.
Zato – reševanje gospodarstva s pozidavo vsakega metra zelenega ni rešitev. Napadi na nevladne organizacije in zmanjševanja nadzora nad posegi v okolje niso rešitev. Zagotavljanje energetske neodvisnosti z gradnjo novih plinskih terminalov ali z menjavo enega uvoznika nafte za drugega ni rešitev. Kdorkoli bo sedel v parlamentu naslednja štiri leta, bo sprejemal odločitve v ključnem obdobju za reševanje podnebne in biotske krize našega časa. Odločitve, sprejete v naslednjih štirih letih, bodo zaznamovale naša življenja še za generacije. Da bodo predstavniki ljudstva kompetentno opravljali svoje delo v dobro nas vseh, se morajo najprej zavedati, da je logika najprej x, potem pa okolje davno minila. Cilj pravočasne zaustavitve segrevanja planeta in zaščite naravnega sveta mora biti smerokaz vseh političnih odločitev. In ljudje moramo to od političnih predstavnikov vztrajno zahtevati. Zadnji dve leti pa sta dobra popotnica prav za to – to je bil čas izjemnega angažmaja in povezovanja organizacij in ljudi, ki jim je mar. Ljudi, ki so se zavzeli za zaščito okolja in zato pred parlament nosili lončnice, protestirali v dežju, kolesarili ob Savi, podpisovali peticije, v času referenduma o noveli Zakona o vodah razdeljevali letake, stali pred upravnimi enotami, pisali pisma, danes organizirajo podnebne shode. Angažma, ki je z zmago na referendumu zaščitil vodne ekosisteme (in kasneje zagotovil nov vir pitne vode v Anhovem); angažma, ki je zagotovo najsvetlejši okoljski trenutek zadnjih dveh let; angažma, s katerim moramo stopiti v prihodnost.
Katja Huš, Greenpeace v Sloveniji
Članek je objavljen v Večeru (povezava), dne 16. 4. 2022.