Zgodovina nam kaže, da ne zadošča zgolj opozarjati na moralno spornost in krivičnost sužnjelastništva, seksizma, ekološkega opustošenja itd. Peščica mogočnežev se s temi krivicami okorišča. Zatiralskim režimom se ni treba ozirati na to, kaj je prav s stališča logike in morale. Danes se na primer 99 % znanstvenikov strinja, da je globalno segrevanje posledica človekovih ogljičnih izpustov dejstvo, a se zdi, da so vlade še naprej pod vplivom plačanih zanikovalcev, ki jih običajno financira industrija fosilnih goriv.
V taktičnem smislu imajo logični argumenti torej omejen doseg. Resnica potrebuje javni protest. Tako je bilo v Gandhijevi Indiji, v Mandelovi Južni Afriki in tako je zdaj v današnji globalni ekološki krizi.
Če želi aktivist spremeniti družbo, mora najti način, da prodre na območje široke javne razprave – le tako lahko pridemo do resnice. Ljudje morajo imeti priložnost povedati svojo zgodbo. Dinamika pripovedovanja pa potrebuje več kot zgolj logiko; potrebuje tudi dramo, karakterje in jasno razvidno predanost. Pomislite na Gandhija, ki je ob morju delal sol, Roso Parks, ki se ni hotela umakniti s svojega sedeža na avtobusu, kvekerje, ki so zapluli na območja jedrskih preizkusov, ali na Greenpeaceove aktiviste, ki so se s čolni postavili med kitolovce in kite.
Pred leti so aktivisti gibanja Extinction Rebellion zaprli pet mostov v Londonu in studie BBC ter zahtevali, da javna radiotelevizijska služba »pove resnico« o podnebni in ekološki krizi. Pomladi 2019 so za 11 dni deloma zaprli mestno jedro Londona. Več kot tisoč jih je bilo aretiranih. 7. oktobra 2019 skupina začenja kampanjo »International Rebellion«.
Leta 2018 je Greta Thunberg začela svojo šolsko stavko in protestirala pred švedskim parlamentom. Na podnebni konferenci COP24 na Poljskem je dejala, da »če je znotraj tega sistema tako težko najti rešitve, potem bi bilo morda treba spremeniti sam sistem«. Globalni podnebni stavki je po Gretinem navdihu med 20. in 27. septembrom uspelo mobilizirati približno 7,6 milijona mladih aktivistov v 185 državah; tem se je pridružilo tudi 73 sindikatov in 3000 podjetij. Ta nenadni izbruh državljanske nepokorščine in javnega delovanja predstavlja pomemben premik na področju odziva javnosti na skrbi glede podnebja, upadanja biodiverzitete, sintetičnih toksinov in vsesplošne ekološke krize.
Zakaj je civilna nepokorščina potrebna?
Zdaj si je to kar težko predstavljati, a leta 1970, z izjemo naravovarstvenikov, ki so si prizadevali za ohranitev parkov in preprečevanje smetenja, vidnejših ekoloških gibanj ni bilo. Greenpeace so ustanovili mirovni aktivisti in aktivisti za državljanske pravice, ki so želeli ustvariti globalno ekološko gibanje. Ni bilo dovolj zgolj razlagati znanosti, na kateri ekologija sloni. Javnost je bilo treba vključiti na globlji, čustveni ravni. Ljudje so morali problem začutiti, ne le razumeti na logični ravni.
V 70. letih prejšnjega stoletja smo potrebovali novo zgodbo, da bi lahko z njeno pomočjo razkrinkali zavajajočo zgodbo statusa quo. Industrijske in finančne elite so se bahale, da »ustvarjajo bogastvo«, dejansko pa so uničevale resnično bogastvo, ki ga predstavljajo produktivni ekosistemi in zdrave skupnosti. Človeško življenje je odvisno od narave. Industrializem se spopada z zelo konkretnimi biofizikalnimi omejitvami. Te omejitve veljajo za vse, čeprav jih vsi ne priznavajo. Nova zgodba je morala izkazovati spoštovanje do vsega, kar je živo.
Leta 1975 smo, namesto da bi pridigali o ekologiji, z manjšo ribiško ladjo Phyllis Cormack zapluli v ocean, da bi se zoperstavili flotam kitolovk. Blokirali smo kitolovke in se vrnili s fotografijami masakra – voda, rdeča od krvi, mladi možje in žene, ki ščitijo kite, in razpadajoči stroji plenilske industrije.
Rodil se je nov način pripovedovanja zgodb. Sodobno ekološko gibanje svojega uspeha ne dolguje logiki, temveč temu, da so aktivisti znali povedati boljšo, bolj resnično zgodbo, in to s pomočjo nenasilnih direktnih akcij.
Če bi živeli v družbi, v kateri vladata logika in moralna resnica, te akcije morda ne bi bile potrebne, a dejstvo je, da ne živimo v taki družbi. Živimo v družbi, kjer imata glavno besedo denar in moč, oboje pa si kopiči maloštevilna elita, ki s tem škoduje večini človeštva in naravi nasploh.
Zgodovina nam pravi, da moč pokvari človeka. Nosilci moči jo običajno izkoriščajo za pridobivanje še več moči. Močni se svoji moči nikoli ne odpovedo prostovoljno. Navadni ljudje se z mirno državljansko nepokorščino močnim zoperstavijo na področju, kjer lahko svoje lastne skromne moči kar najbolj izkoristijo.
Status quo lahko svoje zločine proti človeštvu in naravi preprosto zanika, in to tudi počne. Družba Chevron tako zanika, da je kriva za opustošenje skupnosti v Ekvadorju s strupenimi odpadnimi snovmi iz proizvodnje nafte. Družba Monsanto zanika, da njeni strupeni pesticidi povzročajo raka. Naftna industrija zdaj zanika, kar so že ves čas vedeli: da izpusti ogljika povzročajo globalno segrevanje.
Današnja gibanja mladih so s svojimi direktnimi akcijami te prevare razkrinkala. Ko nam uspe spremeniti javni način pripovedovanja zgodb – tako kot je to uspelo Gandhiju, Mandeli in kvekerjem – se preselimo na bojišče, kjer naše prednosti, torej resnica, pravica in moč ljudstva, nekaj pomenijo. Industrijske in finančne elite nam lahko oporekajo – prav to počno še danes – a ko resnična zgodba enkrat prevlada nad zaslepljujočo zgodbo statusa quo, te nove zgodbe ne morejo več izničiti.
Britanci niso mogli izničiti podob svoje brutalnosti v Indiji, ki jo je razkril Gandhi. Rasisti v ZDA in Južni Afriki niso mogli izničiti podob svoje krivičnosti in brutalnosti, ki so jih s svojimi akcijami razkrila gibanja za državljansko pravičnost. To je moč moralne zgodbe, ki jo je mogoče doseči z nenasilno direktno akcijo.
David proti Goljatu
Zgodovinsko gledano se običajni državljani ob zoperstavljanju krivicam s strani vlad, imperijev, bankirjev, kraljevskih družin ali korporacij spopadajo z nasprotnikom, ki se s krivico okorišča in ki mu je neravnovesje moči v prid. Danes se okoljevarstvena gibanja in gibanja za pravičnost spopadajo s statusom quo, ki združuje vojaške in korporativne interese, si lasti večino denarja in poseduje uradni monopol nad nasiljem, ki nadzoruje večino osrednjih medijev, ki ima možnost vohunjenja in infiltracije, podporo javnosti pa si zagotavlja z ustrahovanjem in korupcijo. Te prakse so značilne za močne režime, od starodavnih kraljestev do sodobnih korporacij.
V takšnih okoliščinah morajo tisti, ki so razmeroma šibki, najti taktike za konfrontacijo, s katerimi se izognejo močnim platem svojih nasprotnikov, premagajo svoje omejitve, kar najbolj izkoristijo sicer omejene možnosti navadnih ljudi, obenem pa osvetlijo problematiko.
Denarja in moči navadni državljani nimamo – kaj nam preostane? Moralna resnica, naša vzajemna moč, ustvarjalnost, resnično bogastvo skupnosti, ki si deli dobrine, pristno moralno vodstvo, zaveza, da si bomo za moralno resnico prizadevali brez pričakovanja osebnih koristi, in zmožnost, da povemo svojo zgodbo; moč našega lastnega pripovedovanja zgodb, s katerim razkrinkavamo lažno zgodbo kolonizatorjev, plenilcev in zatiralcev. V naših časih ta zaslepljujoča zgodba, ki ga ustvarja korporativna elita, vključuje zablodo o ekonomski pravičnosti, pa tudi odkrito zaslepljevanje, kot je zanikanje podnebnih sprememb.
Zakaj nenasilje?
Čeprav se držimo filozofije, ki izključuje nasilje tako proti ljudem kot proti lastnini, se lahko v aktivistih nabirajo frustracije nad prevarami, krivicami in počasnim tempom sprememb. Velikokrat sem bil besen in včasih sem se spomnil besed, ki jih obupani Mark Antonij izreče v tretjem dejanju Shakespearove drame Julij Cezar:
Oprosti mi, krvavi kos prsti,
da bil prijazen s temi sem mesarji.
Kljub temu smo ves čas ostajali nenasilni. Pogoltnili smo svojo jezo in se še naprej miroljubno upirali. Če želimo biti uspešni pri pripovedovanju zgodbe moralne resnice, moramo ostati povsem miroljubni; to ostaja prednost direktne akcije.
Nasilje gre na roko elitam, ki predstavljajo status quo. Ti bodo vsako, še tako neznatno, nasilno dejanje izkoristili kot izgovor za dodatno zatiranje ljudi. Vemo, da moralna integriteta ne zmaga vedno, a ko je združena z miroljubnostjo, je zmaga vsaj mogoča. Če se direktna akcija izvaja s sočutjem in ljubeznijo, postane močnejša od denarja in nasilja.
Bil sem že v ječi, bil sem tarča posmeha, grozili so mi, vohunili za mano – prav na te trenutke sem najbolj ponosen. To so trenutki, ko sem se zavedel, da imam tudi sam nekaj moči, ki je lahko protiutež moči nasilja in denarja. Ko se mogočneži odzovejo pretirano, z zatiranjem in nasiljem, vem, da mi je s svojimi skromnimi dejanji uspelo razkriti njihove prevare in temačno krivico nebrzdane moči. Ko tisti z močjo udarijo nazaj z nasiljem in zatiranjem, se s tem razkrinkajo. To smo se naučili od Gandhija in kvekerjev. Od Rose Parks in Nelsona Mandele.
Če bi bili logika, zdrav razum in spodobnost dovolj za spreminjanje družbe, direktne akcije ne bi potrebovali. A zgodovina je priča, da spodobnost zahteva dejanja, da zdrav razum potrebuje zavzetost, moralna logika pa potrebuje oprijemljive dokaze. Da bi te vrednote zaživele v življenjih ljudi, je potrebna zgodba. Ljudje, ki si želijo ustvariti pravičnejši svet, se morajo vključevati s pomočjo miroljubnih direktnih akcij, saj resnica sicer ne bo prevladala.
O avtorju
Rex Weyler
Rex Weyler je bil direktor izvorne organizacije Greenpeace Foundation, urednik prvega glasila te organizacije in soustanovitelj organizacije Greenpeace International leta 1979. V tej kolumni razmišlja o koreninah aktivizma in okoljevarstva ter o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Greenpeacea. Tu izražena mnenja so njegova lastna.