Kot mlad protivojni aktivist sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na kalifornijskem Inštitutu za preučevanje nenasilja spoznal Iro Sandperla, ki je inštitut ustanovil skupaj s pacifistično folk pevko Joan Baez. Nekega večera me je Sandperl vprašal: »Bi rad vedel, kaj je skrivnost organiziranja?«
»Ja,« sem odgovoril.
»Bodi organiziran,« je rekel.
Letos – ob praznovanju 50. obletnice Greenpeacea – sem se imel priložnost pogovarjati z aktivisti za okolje in človekove pravice z vsega sveta. Ob nekaj priložnostih so me mladi aktivisti prosili za nasvet glede tega, kako doseči, da bodo kampanje uspešne.
Po eni strani se ne počutim, da sem pravi naslov za takšne nasvete, saj se svet spreminja vsak dan, za nove okoliščine so potrebne nove percepcije, nove analize in nove taktike za doseganje novih meril uspeha. Ena izmed stvari, ki sem se je naučil, je to, da se morajo posamezniki in organizacije, ki želijo biti učinkoviti, stalno izpopolnjevati in si izmišljati nove strategije. Kljub temu pa bom poskusil odgovoriti na prošnjo ter artikulirati nekaj svojih izkušenj in lekcij, ki sem se jih naučil.
Resnica: Po mojih izkušnjah si je za učinkovito delovanje potrebno prizadevati, da spoznamo sami sebe in svet, takšno spoznanje pa se izoblikuje na podlagi vseživljenjskega dela in se razvija, ko človek živi pristno, neutrudno in odprto. Z »odprto« mislim nepristransko, brez zasebnih in kulturnih predsodkov. Naučil sem se, da je lahko želja po tem, kakšen bi moral biti svet, ovira pri razumevanju sveta, kot ta dejansko obstaja in deluje. Morda ne bomo nikoli spoznali absolutne resnice, a prizadevanje za takšno resnico je ključnega pomena za učinkovito doseganje sprememb.
»Nabrusite meče«: V začetnem obdobju svoje kariere družbenega aktivizma sem opazil, da smo pogosto, morda celo vedno, naš najšibkejši člen mi sami. Če se namenimo spreminjati družbo, bomo, povsem razumljivo, naleteli na odpor. Osebni interesi – ljudje, ki v obstoječih razmerah kujejo dobičke ali si zagotavljajo moč – se bodo skoraj zagotovo upirali spremembam in jih preprečevali. Za to bitko je potrebno biti stalno na preži.
Na drugi strani pa lahko enako zahtevni izzivi izvirajo iz ovir, ki si jih nakopljemo sami zaradi negotovosti lastnega ega. V svojih dvajsetih, pred več kot 50 leti, sem prvič slišal, kako je budistični učitelj Kalu Rimpoche uporabil metaforo »pred bitko nabrusite svoje meče«, a v tem primeru ste meč vi sami. Najprej delajte na sebi. Če vas bo omejevali lasten škodljiv ego, želje, strahovi in zmedenost, bodo vaša prizadevanja za mir, pravičnost in ekologijo izgubila svojo moč. Meč brusimo tako, da smo pozorni na lastne motive, da delamo na sebi, da utišamo svoj ego in da se razvijamo v boljše ljudi in boljše akterje sprememb.
Raziskujte: Koristno je, da razumete tudi tiste, ki nam nasprotujejo. Da bi razumeli ljudi, njihove motive in pričakovanja, je treba preživljati čas z ljudmi. Da bi razumeli naravo, je treba preživljati čas v naravi. Vsega raziskovanja ne moremo opraviti s knjigami ali na internetu. Naučil sem se, da je koristno, če radovedno, odprto in vztrajno opazujemo posameznike, skupine, samega sebe in svet narave. Pozornost je temelj znanja.
Znanje je nagrada samo po sebi. V pomoč vam bo, če boste neutrudno raziskovali teme, ki vas zanimajo. Spoznajte znanost, način delovanja narave. Spoznajte zgodovino. Kako smo se znašli v tem času in prostoru? Poučite se o zgodovini vesolja, evoluciji življenja, razcvetu raznolikost in kompleksnosti, razvoju človeške kulture. Koristno se mi zdi raziskovanje vzroka konfliktov, izvora idej in kulturnih struktur, ki vplivajo na nastanek ali rešitev konfliktov.
Septembra je Vandana Shiva, velika indijska okoljevarstvenica in fizičarka, v intervjuju dejala: »Moje zasledovanje znanja temelji na želji spoznati resnico o svetu. To je moja gonilna sila in moj kisik. Ko se spopadaš z največjimi brutalnimi silami sveta, mora biti tvoje lastno iskanje znanja na trdnih temeljih.«
Pred 2400 leti je Sokrat učil, da »neraziskanega življenja ni vredno živeti«. Mahatma Gandhi je za spreminjanje družbe prakticiral načelo »satyagraha« (moč oz. sila resnice) in je o tem spregovoril v soji avtobiografiji »Zgodba o mojih eksperimentih z resnico«, kjer se je ukvarjal s svojimi predsodki in napakami. S takšno predanostjo resnici je Gandhi premagal najmočnejši imperij svojega časa.
Poglejte iz svojega mehurčka: Koristno je lahko, da se izogibate površnim razlagam, ki so všeč vam ali vaši mreži prijateljev in sodelavcev. V takšnih razlagah je lahko nekaj resnice, toda bolj učinkoviti boste, če boste te resnice razumeli sami in če boste upoštevali tudi nasprotne argumente. Posmehujemo se zanikovalcem podnebnih sprememb, ker ignorirajo nekatere »neprijetne resnice« – toda katere neprijetne resnice zanikamo sami? Odgovora na to vprašanje ne bomo našli, če ga ne iščemo. Človeštvo so na kriva pota zvabili tudi nekateri dobronamerni ljudje, ki so pogosto sledili kateri izmed nepreverjenih doktrin.
Internet je pripomogel k demokratizaciji informacije, a je obenem ustvaril tudi mehurčke doktrin, ki ljudi spodbujajo k iskanju mnenj, ki so skladna z njihovimi lastnimi stališči. Temu pravimo »potrditvena pristranskost«, s katero se krepijo skupna stališča glede česar koli.
Globoka raznolikost: Greenpeace je nastal iz gibanj za mir in državljanske pravice v 1960‑ih letih, danes pa je zaokrožil zgodbo z zagovarjanjem družbene pravičnosti ob hkratnem prizadevanju za mir in ekološke rešitve. Naša progresivna družbena gibanja cenijo raznolikost spolov, kultur in življenjskih izkušenj. Lahko cenimo tudi večjo raznolikost idej in percepcij glede tega, kaj je najpomembnejše ali najbolj nujno.
Po mojih izkušnjah razvijamo »globoko« raznolikost tako, da se izogibamo površnemu moraliziranju in opustimo pričakovanje, da je mogoče rešiti vse spore ali polemike. Utišanje lastnega ega vključuje tudi opuščanje želje po tem, da bi imeli prav ali da bi drugim dokazali, da nimajo prav. Pri razvijanju globoke raznolikosti gre za umetnost sprijaznjenja z več mnenji ter za potrpežljivo in sočutno zavedanje tega, da obstajajo nasprotujoče si ideje in ideali.
Globoka ekologija: »Največji problemi sveta,« je govoril moj prvi okoljevarstveni mentor Gregory Bateson, »so posledica razlike med tem, kako deluje narava in kako razmišljajo ljudje.« Da dobimo občutek za to, kako deluje narava, moramo opazovati naravni svet, odnose, sile, tekmovanja in sodelovanja ter se zavedati dolgega, kompleksnega poteka evolucije.
Včasih se nam zdi, da moramo delovati na neposredni, praktični ravni – očistiti reko, obnoviti gozd ali popraviti kakšno industrijsko uničenje. Vendar pa sem spoznal, da je koristno razviti globok, čustven občutek za to, kaj je sveto, kaj je trajno bistvo sveta, ki ga imamo radi. Številna staroselska ljudstva na zahodni polobli svoje molitve končajo s frazo »vse je povezano«, in to z dobrim razlogom. Tudi mi smo živali, povezane z vsem življenjem. Človeštvo bo na boljšem, če opustimo misel na to, da bomo upravljali z naravo, ter se naučimo biti njeni partnerji in učenci.
Lokalizirajte: Sumim, da bo večina pomembnih rešitev za naše ekološke dileme lokalnih. Lahko se ukvarjamo z globalnimi vprašanji, a morda obstaja le malo dejanskih globalnih rešitev. Človeška družba je preveč raznolika, vlade pa so vse prepogosto korumpirane, sebične in nesposobne. Z »lokalizacijo« mislim na varovanje lokalnih ekosistemov, vzpostavljanje kohezije skupnosti, pridelovanje hrane, proučevanje lokalnih energetskih možnosti, prakticiranje zdravstvene oskrbe na ravni skupnosti, recikliranje vsega, učenje popravljanja vsega, kar uporabljamo, ter prenašanja vsega, kar se naučimo, na naše otroke in drug na drugega.
Ustvarjalnost je eden najpomembnejših sestavnih delov učinkovitih družbenih sprememb, vendar recept za ustvarjalnost ne obstaja. Lahko pa ohranimo in zavarujemo pogoje za ustvarjalnost. Nikoli ne vemo, od kod bo prišla naslednja odlična strategija. Če se bo vsakdo počutil, da lahko izraža svoje ideje, in če te ideje vzamemo resno, imamo večje možnosti, da najdemo takšne dobre strategije.
Medtem pa je po mojem mnenju koristno, da se ukvarjamo z osebno ustvarjalnostjo, da sledimo svojim strastem, kreativnim umetnostim in globokemu učenju na področjih, ki nas zanimajo. Še eden izmed načinov za izkušnjo ustvarjalnosti je poučevanje drugih. Narava je neskončno ustvarjalna. Zdi se, da celo celice naših lastnih teles iščejo nove načine za izražanje genetskih sporočil.
Globlja kriza: Živimo sredi dobro dokumentirane podnebne krize, a pri naših prizadevanjih nam bo v pomoč, če bomo spoznali, da so podnebne motnje zgolj simptom veliko globlje krize, ki jo ekologi imenujejo »okoljski dolg«. Uspešne vrste v vsakem ekosistemu praviloma presegajo zmožnosti svojega življenjskega okolja. Volkovi bodo presegli zmožnosti obnavljanja svojega plena, alge bodo presegle hranilne zmožnosti jezera, v katerem živijo, in sedaj je človeštvo preseglo zmogljivost virov celotnega planeta. Za rešitev na to težavo – za vse rastlinske in živalske vrste v katerem koli habitatu – je nujno zmanjšanje »potrošnje« te vrste. Ker smo naravne živali, bomo morali kljub vsemu svojemu napredku in tehnologijam upoštevati naravne omejitve naše rasti.
Razumeti komunikacijo: Na Greenpeace je vplival Marshall McLuhan, ki je v svoji knjigi Understanding Media (»Razumeti medije«) zapisal: »Živimo mitsko in integralno.« Opozoril je, da naštevanje dejstev o naši krizi ni dovolj. Za komunikacijo je potrebna zgodba, povezava na čustveni ravni. Podobno kot sama biološka evolucija je tudi družba sestavljena iz kaosa, izbruhov rasti, transformacije, propada, motenj, naključij in novosti. Za uresničevanje sprememb moramo razbiti kulturne mite, ki hromijo našo družbo. To lahko storimo z zgodbo, tako da ljudje začutijo naše sporočilo v svojih srcih.
Neki hinduistični učitelj mi je pred mnogimi desetletji rekel: »Mi smo ocean, ne valovi.« Ta opomnik, da je treba videti širši kontekst in se ne zapletati v trivialne dogodke, mi je že večkrat prišel prav.
Literatura in koristni viri:
»Seeking truth and saving the planet«: intervju Sare Furxhi z Vandano Shiva, Welcome to the Jungle, 2. september 2021
»Soil Not Oil: Environmental Justice in an Age of Climate Crisis«; Vandana Shiva, North Atlantic Books, 2015.
Gregory Bateson, »Mind and Nature«; Random House, 1984, Thriftbooks in pdf verzija. Moja najljubša knjiga o globoki ekologiji, pri kateri ne gre za seznam domnevnih rešitev, temveč za to, kako razmišljati ekološko.
»Thinking in Systems«; Donella Meadows, Chelsea Green, 2008. Donella Meadows je glavna avtorica prelomne knjige Limits to Growth (»Meje rasti«) iz leta 1972; v tej knjiga preučuje, kako pride do sprememb v zapletenem sistemu, kot je globalna družba.
»What Can We Do?«; Rex Weyler, Greenpeace International, junij 2018. Moji predlogi glede prednostnih nalog na področju okoljevarstva.
Nora Bateson, »Small Arcs of Larger Circles«; recenzija R. Weyler; Triarchy Press, 2016: Zapisi o tem, kako razmišljati tako, kot deluje narava.
William Catton, Overshoot, Univerza v Illinoisu, 1980. Eden prvih izrazov globlje krize.
William Rees, »The Way Forward: Survival 2100«, Solutions Journal 3, št. 3, junij 2012. Kaj bi bilo potrebno za to, da bi dejansko živeli trajnostno.
»The Shadows of Consumption«; Peter Dauvergne, MIT Press, 2008. O izvoru ekološke pravičnosti.
»Deep Ecology for the 21st Century«, ut. G. Sessions, Shambala, 1995. Bobra zbirka esejev o globoki ekologiji avtorjev, kot so Arne Naess, Chellis Glendinning, Gary Snyder, Dolores LaChapelle in drugi.