50 let Greenpeacea in glasbe
Marie in Jim Bohlen sta se skorajda po naključju spomnila načrta, kako protestirati proti preizkusom jedrskega orožja, ki jih je ameriška vlada opravljala na Amčitki, samotnem otoku na Aljaski. Pisalo se je leto 1970, in zakonca Bohlen – ki sta bila člana majhne skupine ekologov in aktivistov iz kanadskega Vancouvra po imenu »Odbor Ne ustvarite vala« – sta razpravljala, kaj naj storijo, da poskusijo preprečiti skorajšnjo jedrsko eksplozijo, ko je Marie Bohlen ustrelila s predlogom: »Kar z jadrnico odplujmo tja.«
Kasneje tistega dne je novinar časopisa Vancouver Sun poklical Jima Bohlena in ga vprašal, kaj nameravajo storiti v protest proti načrtovanemu jedrskemu preizkusu. Bohlen, ki ni vedel, kaj naj mu odgovori, je izdavil: »Upamo, da bomo z jadrnico pripluli na Amčitko in se soočili z bombo.« Naslednjega dne je časopis objavil članek o tem, in načrt je bil sprejet.
Odbor »Ne ustvarite vala« se je kmalu preimenoval v »Greenpeace«, in Bohlenov načrt – izposoditi si staro ribiško barko in z njo odjadrati na lokacijo načrtovanega jedrskega preizkusa na Aljasko – je postala prva Greenpeaceova odprava v zgodovini.
Da bi zbrali potrebna sredstva za najem stare ribiške ladje ter z njo odpluli na Aljasko, da bi preprečili detonacijo jedrske bombe, je Irving Stowe, še eden izmed članov odbora, prosil pevko Joan Baez, naj priredi dobrodelni koncert za financiranje kampanje. Joan Baez se ga ni mogla udeležiti, je pa Stowa predstavila Joni Mitchell, ki se je strinjala z nastopom in je s sabo pripeljala še svojo vzhajajočo zvezdo, Jamesa Taylorja. Na dogodku, ki so ga organizirali oktobra 1970 v Vancouvru, so zbrali 17.000 ameriških dolarjev – dovolj za najem barke in nekaj osnovnih stroškov.
Leto 1970: Joni Mitchell in James Taylor nastopata na koncertu za zbiranje sredstev za prvo Greenpeaceovo odpravo.
S tega vidika so sami začetki organizacije Greenpeace povezani z glasbo. Ta je dopolnjevala in omogočala ustvarjalnost, pogum in neposredno delovanje za zaščito naše narave, ki so od prvih dni Greenpeace postali zaščitni znaki organizacije.
Ta povezava ostaja enaka že pet desetletij. V nadaljevanju predstavljam nekaj utrinkov.
1989: Greenpeaceov album, ki je osvojil Moskvo (in vzpostavil našo rusko pisarno)
6. marca 1989 je bila v Sovjetski zvezi izdana kompilacija dvojnega albuma s 25 skladbami z naslovom Greenpeace: Breakthrough (»Greenpeace: Preboj«), s prihodki od katerega je bla ustanovljena organizacija Greenpeace Rusija. V okviru dogovora z državno glasbeno založbo Melodiya je bilo izdanih 8 milijonov dvojnih albumov ter 500.000 dvojnih kaset, kar je bila prva večja izdaja albuma in največji prodor zahodne rock glasbe v Sovjetsko zvezo.
Vsak izmed obeh albumov je vseboval tudi 16‑stransko knjižico, ki je vsebovala pregled največjih okoljskih problemov sveta in predstavitev Greenpeacea ruski javnosti. Glasbeniki, med drugimi Peter Gabriel, Pretenders, Dire Straits, U2, Eurythmics, Talking Heads, Sting, Grateful Dead in Bryan Adams, so svoje skladbe podarili. Na predstavitev albuma v Moskvo je odpotovalo 12 izvajalcev. V samo nekaj urah je bilo prodanih prvih 500.000 izvodov albuma, do 15. maja pa je prodaja narasla na milijon izvodov.
Eden izmed sovjetskih novinarjev je pripomnil: »Vsakič, ko v Sovjetski zvezi priključiš kakšno električno napravo, zaslišiš Greenpeaceov album.«
1990‑a: U2, Public Enemy in Kraftwerk skupaj za ustavitev jedrske elektrarne Sellafield
Greenpeaceova uspešna sodelovanja z glasbenimi skupinami in glasbeniki skozi celotna osemdeseta leta so se v naslednjih desetletjih še naprej razvijala. Greenpeace je zaradi kombinacije svojih kreativnih, medijsko atraktivnih akcij ter naraščajočega ljudskega gibanja po vsem svetu, ki je podpiralo boj proti okoljski in družbeni nepravičnosti, postal globalna blagovna znamka.
Glasbenik Suggs iz skupine Madness – ki je bila med sodelujočimi skupinami pri albumu iz leta 1985 – se je strinjal, da ne storimo dovolj za zaščito planeta. Rekel je: »Greenpeace so ekologi, vendar delajo. Ne razpravljajo, ne demonstrirajo, ampak delajo.«
Leta 1992 je skupina U2, ki je prav tako sodelovala pri albumu, skupaj s skupinama Public Enemy in Kraftwerk organizirala velik koncert proti širitvi jedrske elektrarne Sellafield v Veliki Britaniji, na katerem je skupina Kraftwerk dogodku primerno izvedla svojo klasiko »Radioactivity« (»Radioaktivnost«) iz leta 1975.
2000 in kasneje: World Music
Tudi v novem tisočletju lahko še naprej spremljamo, kako glasbeniki s svojo glasbo podpirajo poziv k čistejši, bolj zeleni prihodnosti. V boju za zaščito našega planeta imata glasba in kultura ključno vlogo pri spodbujanju ukrepanja milijonov ljudi z vsega sveta. V nadaljevanju predstavljam nekaj nastopov, ki so bili pri tem uspešni.
Leta 2016 se je libanonska skupina Mashrou’ Leila pridružila Greenpeaceu na njegovi turneji »Sun Unites Us« (»Sonce nas združuje«) z ladjo Rainbow Warrior po Sredozemlju. Namen turneje je bil ozaveščati o neizkoriščenem potencialu sončne energije na tem območju. Spodnji 360‑stopinjski VR video je bil eden prvih videoposnetkov, ki jih je naredil Greenpeace s to novo tehnologijo snemanja v okviru svojih kampanj – z miško lahko posnetek obračate, da vidite celotno skupino z ladjo Rainbow Warrior v ozadju!
Le nekaj mesecev kasneje se je zgodila ena izmed najznamenitejših Greenpeaceovih kampanj, ko so priznanega italijanskega skladatelja in pianista Ludovica Einaudija povabili, da izvede eno od svojih skladb na plavajoči ploščadi v Arktičnem oceanu, pred ledenikom Wahlenbergbreen v norveškem arhipelagu Svalbard.
Eunaudijeva skladba, »Elegy for the Artic« (»Elegija za Arktiko«) je nastala po navdihu osmih milijonov ljudi z vsega sveta, ki so zahtevali zaščito Arktike. Einaudi in njegov klavir sta v Svalbard pripotovala z Greenpeaceovo ladjo Arctic Sunrise, rezultat pa je bil ta izjemno ganljiv posnetek, ki si ga je ogledalo več milijonov ljudi po vsem svetu.
Thom Yorke iz skupine Radiohead, še ena globalni superzvezdnik, ki je zastavil svoj talent za ozaveščanje o nevarnostih, ki grozijo polarnim območjem, je to skladbo napisal posebej za našo kampanjo Protect the Oceans (»Zaščitimo oceane«). Leta 2018 je Greenpeace odpotoval na Antarktiko, da bi opravil znanstveno raziskavo in zahteval zaščito enega zadnjih preostalih nedotaknjenih območij na Zemlji.
Osupljive podobe, posnete na odpravi, skupaj s Yorkovo skladbo »Hands off the Antarctic« (»Roke proč od Antarktike«) ustvarjajo izjemno ganljivo atmosfero ogroženega okolja – edinstvenega ekosistema, ki ga je potrebno nujno zaščititi.
Glasbena podlaga naši prihodnosti: Narava kot glasba
V svoji petdesetletni zgodovini smo imeli pri Greenpeaceu srečo, da smo sodelovali z nekaterimi najbolj znanimi skupinami in glasbeniki na planetu, s čimer smo dosegli ogromno število ljubiteljev tako glasbe kot narave ter opozorili na najpomembnejša okoljska vprašanja tistega časa. Vendar pa glasbe niso vedno ustvarjali inštrumenti in vokalisti: včasih za glasbeno podlago poskrbi kar sama narava.
Lep primer je projekt »Save our Sounds« (»Ohranimo naše zvoke«) iz leta 2017. Pri njem se je Greenpeace Indonezija povezal z indonezijsko DJ-ko in glasbeno producentko Nindo Felina, ki se je odpravila v osrčje deževnih gozdov Papue in tam posnela zvočne posnetke neverjetne biotske raznovrstnosti tega območja. Ninda je te posnetke uporabila za svojo znano skladbo »Birds of Paradise« (»Rajske ptice«), s katero je kasneje gostovala tudi na festivalu Wonderfruit na Tajskem in na drugih festivalih po vsem svetu.
Po koncu projekta »Save our Sounds« smo se odločili katalogizirati in objaviti spletno bazo zvočnih posnetkov iz Greenpeaceovih arhivov. Ti posnetki, ki so nastali v okviru naših okoljskih kampanj vse od Antarktike do Amazonije, so bili neverjetno bogat in raznolik vir ter so poslušalcem omogočali, da se sami potopijo v ta okolja, ki jih sicer borda ne bi nikoli slišali.
Na žalost so nekatera izmed teh okolij v nevarnosti, da bodo zaradi ogroženosti habitatov in biotske raznovrstnosti trajno izgubila svoj »bioakustični profil« (edinstveni zvočni odtis določenega okolja, kot je npr. deževni gozd), če takoj ne ukrepamo za njihovo zaščito.
Kmalu po objavi tega arhiva se je na nas obrnila neprofitna skupina DJ‑jev in producentov elektronske glasbe »DJs for Climate Action« (»DJ‑ji za podnebne ukrepe«), da bi sodelovali pri vznemirljivem projektu, s katerim bi te posnetke delili z vsem svetom.
Izbrane posnetke smo ponudili za spletni prenos v obliki zvočne zbirke ter producente elektronske glasbe z vsega sveta pozvali, naj iz teh zvokov ustvarijo glasbo kot odgovor na vprašanje: »Kako zveni naša prihodnost?«
Nato je zvezdniška žirija producentov elektronske glasbe izbrala najboljše izmed poslanih skladb ter jih vključila na kompilacijo z naslovom Soundtrack to the Future (»Glasbena podlaga za prihodnost«).
Vsi prihodki od prodaje albuma bodo namenjeni naravovarstvenim organizacijam, ki delujejo na območjih, kjer so bili zvoki prvotno posneti, s čimer poskušamo doseči, da bi ti habitati še naprej uspevali in proizvajali svojo edinstveno glasbo tudi za prihodnje generacije.
Od koncerta, ki je leta 1971 omogočil prvo Greenpeaceovo odpravo v zgodovini, prek sodelovanj z največjimi glasbeniki sveta, do nadarjenih mladih producentov elektronske glasbe, ki so s pomočjo Greenpeaceovih zvočnih posnetkov narave ustvarili svoje vizije tega, kako bo zvenela naša prihodnost – glasba je neločljivo vtkana v zgodovino Greenpeacea.
Če želimo ponuditi navdih milijonom ljudi po svetu, moramo vzpostaviti gibanje za okoljsko in družbeno pravičnost. Ljudi moramo ganiti, jih povezati in navdihniti – in le kako bi lahko to bolje storili kot z veseljem, ki ga vsi občutimo ob glasbi, ki jo imamo radi.
Prav zato imata glasba in kultura tako pomembno vlogo pri snovanju in izvajanju kampanj za svet, kakršnega si želimo, in zato upamo, da bomo to bogato tradicijo podaljšali še za naslednjih petdeset let.
Časovnica: Največji hiti 1971–2021
Morda je vse skupaj še najbolje ubesedila Emma Goldman, ameriška pisateljica in aktivistka, ki je leta 1931 v svoji avtobiografiji Living My Life (»Živeti svoje življenje«) zapisala:
»Pri plesih sem bila ena izmed najbolj neutrudnih in razigranih. Nekega večera me je Sashin bratranec, mlad fant, potegnil ob stran. Z resnim obrazom, kot da mi bo sporočil novico o smrti dragega prijatelja, mi je zašepetal na uho, da se aktivistki ne spodobi plesati. Vsekakor pa ne s tako lahkomiselno prostodušnostjo. Bilo je nedostojno za nekoga, ki naj bi postal eden vodilnih predstavnikov anarhističnega gibanja. Moja lahkomiselnost naj bi samo škodovala našemu Cilju.
Predrzno vmešavanje tega fanta je v meni vzbudilo bes. Rekla sem mu, naj se briga zase. Dovolj mi je bilo, da mi stalno mečejo v obraz naš Cilj. Nisem verjela, da bi se bilo lahko za Cilj, ki je predstavljal tako čudovit ideal, anarhizem, sprostitev ter osvoboditev od družbenih norm in predsodkov, potrebno odreči življenju in užitku.
Hočem svobodo, pravico do samoizražanja, pravico vsakogar do lepih, sijočih stvari. Če ne morem plesati, nočem vaše revolucije!«
Ne bi se mogli bolj strinjati.
Greenpeace ne sprejema finančnih sredstev inštitucij EU, vlad, korporacij ali političnih strank – naše delo je mogoče le zaradi donacij posameznikov.