Pred nami je odločilni trenutek: za preprečitev najhujših posledic podnebne krize morajo vlade svetovnih držav sprejeti takojšnje, drastične in dosledne ukrepe.
26. podnebni vrh ZN, znan tudi kot COP26, poteka od 26. oktobra do 12. novembra in je dogovorjen skrajni rok, do katerega mora skoraj 200 držav predstaviti natančne načrte za nujno potrebno ukrepanje.
Trenutni načrti sodelujočih držav za zmanjšanje emisij niso dovolj ambiciozni in vodijo v precej višji dvig globalne temperature od cilja 1,5 °C, ki je bil dogovorjen s Pariškim sporazumom. Na COP26 so potrebni konkretni ukrepi, da bomo lahko uresničili ta cilj.
Glede na izjemno obsežen izziv, ki je pred nami, v nadaljevanju predstavljamo podnebne ukrepe, k sprejetju katerih Greenpeace poziva vlade in za katere si bo z vsemi silami prizadeval na podnebni konferenci COP26. Z naslednjimi štirimi zahtevami lahko zagotovimo pravičnejšo, varnejšo in bolj trajnostno prihodnost za vse:
1. Takojšnja ustavitev vseh projektov fosilnih goriv in postopna opustitev industrije fosilnih goriv
Na podnebnem vrhu COP26 mora svet končno razglasiti konec obdobja fosilnih goriv. Od tega srečanja naprej potrebujemo zaveze, da ne bo nikjer več nikakršnih novih naložb v fosilna goriva, opuščanje obstoječe infrastrukture fosilnih goriv pa mora biti skladno s ciljem omejitve dviga globalne temperature na 1,5 °C. To pomeni: nobenih novih naftnih vrtin, nobenih novih elektrarn na premog, nobenih novih rudnikov premoga in nobenih novih projektov zemeljskega plina.
Za uresničenje cilja omejitve dviga temperature na 1,5 °C moramo okrepiti cilje zmanjšanja emisij. To ne pomeni zgolj opustitev vseh novih projektov, temveč tudi opustitev vsakršnega novega financiranja in javne podpore za obstoječe projekte, ki jih je prav tako potrebno postopoma opustiti. Poleg tega je potrebno dati prednost čim hitrejšemu opuščanju rabe premoga, končno besedilo sklepa vrha COP26 pa mora izrecno vsebovati omembo fosilnih goriv kot glavnih krivcev za podnebno krizo.
Postopno opuščanje fosilnih goriv mora vključevati tudi pravičen prehod za delavce in prizadete skupnosti. Za zadovoljevanje vseh naših energetskih potreb so ne voljo pametne, učinkovite in trajnostne rešitve, če jim le damo priložnost.
2. Določitev ambicioznih načrtov za zmanjšanje emisij za prepolovitev emisij na globalni ravni do leta 2030
Po mnenju Medvladnega sveta za podnebne spremembe (IPCC), ki pod okriljem Združenih narodov združuje najboljše podnebne znanstvenike na svetu, ne smemo povzročiti več kot 500 milijard ton CO2 (izhodiščno leto je 2020), če želimo imeti 50% možnost za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C glede na ravni iz predindustrijske dobe. Če želimo svoje možnosti za to, da se izognemo najhujšim podnebnim scenarijem, povečati na 67 %, moramo emisije omejiti na največ 400 milijard ton. Trenutno človek s svojimi dejavnostmi na žalost povzroči več kot 40 milijonov ton emisij na leto, zato moramo za uresničenje tega cilja sprejeti takojšnje odločne ukrepe.
Potrebujemo ukrepe, s katerimi bomo do leta 2030 prepolovili emisije na globalni ravni in začrtali trend, po katerem bomo dosegli ničelne neto emisije do leta 2050. Če države v svojih načrtih, ki jih bodo predložile ZN, ne bodo okrepile svojih zavez glede zmanjšanja emisij, bodo onemogočile uresničitev cilja omejitve dviga globalne temperature na 1,5 °C iz pariškega podnebnega sporazuma. S trenutnimi zavezami se bodo emisije do leta 2030 povečale za 16 odstotkov, s čimer bomo ponovno na poti proti dvigu globalen temperature za 2,7 °C do konca stoletja. Pri tem bi bili s trenutnimi vladnimi politikami na globalni ravni še na slabšem – na poti proti dvigu temperature za 2,9 °C.
Države skupine G20 so odgovorne za skoraj 80 odstotkov globalnih emisij, toda številne med njimi – vključno z Indijo, Kitajsko, Avstralijo, Savdsko Arabijo, Rusijo in Brazilijo – še niso izboljšale svojih podnebnih ciljev pred vrhom COP26. Zato je nujno, da najbogatejše države v Glasgowu dokažejo svojo vodilno vlogo in znatno okrepijo svoje ukrepe.
3. Vzpostavitev strogih pravil, ki bodo spodbujala pravično mednarodno sodelovanje, namesto načrtov za vzpostavitev globalnega trga za ogljične izravnave (slednje so prevara in ne delujejo)
Ogljične izravnave NE preprečujejo izpustov emisij v ozračje in segrevanja našega planeta – preprečujejo samo to, da bi se te emisije pojavile v bilancah onesnaževalcev. Gre zgolj za računovodski trik. Po mnenju znanstvenikov, ki so pripravili najnovejše znanstveno poročilo ZN, moramo takoj, drastično in dosledno zmanjšati globalne emisije – ogljične izravnave pa nas vodijo ravno v napačno smer. Gre preprosto za dovoljenje za nadaljnje onesnaževanje, ki spodbuja komodifikacijo narave ter močnim korporacijam in vladam omogoča, da prevzemajo zemljišča ranljivih skupnosti, teptajo človekove pravice in kršijo integriteto okolja.
V pravilih Pariškega sporazuma je potrebno odpraviti vrzeli, ki onesnaževalcem omogočajo, da se izognejo razogljičenju v skladu s ciljem omejitve dviga globalne temperature na 1,5 °C. To pomeni, da ne sme biti nobenih trgov za ogljične izravnave. Namesto tega je potrebno določiti stroga pravila, ki bodo pospešila izvajanje Pariškega sporazuma in spodbudila transformativno mednarodno sodelovanje. Države se morajo zavezati, da bodo skupaj pravično podpirale ukrepe za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe, tako da bodo določile vrsto izvedbenih ukrepov, vključno s financiranjem, prenosom tehnologije, izmenjavo znanja in krepitvijo zmogljivosti.
Povejmo naravnost: ogljične izravnave so nevarna prevara, ki ne deluje, in z njihovo širitvijo bi samo preložili uresničevanje pravih ukrepov.
4. Finančne zaveze podnebno ranljivim državam, ki so na udaru posledic podnebnih sprememb
Podnebne spremembe so globalni problem, ki zahteva globalne rešitve. Zgodovinsko gledano so največje onesnaževalke ZDA, Kitajska in Rusija – med prvimi desetimi so še Japonska, Nemčija in Velika Britanija.
ZDA, EU, Velika Britanija, Japonska, Kanada in Avstralija so bile tudi med glavnimi državami in bloki, ki so se zavezali, da bodo do leta 2020 zagotovili 100 milijard dolarjev podnebnega financiranja na leto, vendar svojih zavez niso uresničile. Primanjkljaja je za 20 milijard dolarjev, zato morajo te države zdaj izpolniti svojo odgovornost.
Države, ki so sprejele zaveze, morajo na vrhu COP26 predstaviti robusten, transparenten in na potrebah temelječ načrt, po katerem bodo v naslednjih petih letih zagotovile 100 milijard dolarjev podnebnega financiranja letno. S temi sredstvi bodo pomagale pri razvoju sistemov čiste energije ter postopnem opuščanju fosilnih goriv, pa tudi pri prilagajanjih na segrevanje podnebja v prihodnosti. Poleg tega bodo potrebna še dodatna finančna sredstva za nadaljnje prilagajanje na podnebne spremembe ter za odpravljanje in nadomestilo za škodo, ki jo podnebne spremembe v najranljivejših državah povzročajo že danes.
To lahko uresničimo!
Vse te spremembe se ne bodo uresničile in se ne uresničujejo same od sebe. Od podpisa Pariškega sporazuma naprej je prišlo do izjemnega povečanja zavedanja o podnebnih spremembah in velikega porasta aktivizma. Milijoni ljudi na ulicah stavkajo za podnebje, pred volitvami so v ospredju politike v zvezi s podnebno krizo, in vse več ljudi se pridružuje tožbam za podnebno pravičnost in v njih zmaguje. Moč ljudi deluje!
V samem bistvu je namen konference COP26 doseganje enakopravnosti in pravičnosti, zlasti za ranljive skupnosti. Gre za to, komu pripada prihodnost – onesnaževalcem, ki kujejo dobičke od dejavnosti, ki povzročajo to krizo, ali ljudem, ki najbolj občutijo posledice te krize – avtohtonim ljudstvom, ranljivim skupnostim ter mladim po vsem svetu.
