Letošnje poletje res ne prizanaša z vremenskimi ekstremi. Tudi pri nas smo že občutili posledice visokih temperatur, neurij in hude toče, med prebiranjem novic in spremljanjem dogajanja po svetu pa je jasno, da skorajda ni več kotička sveta, ki se ne bi spopadal z ekstremnimi vremenskimi pojavi. 

Vse od uničujočih požarov, kakršni pustošijo po Sibiriji, Kanadi, Grčiji in Turčiji; neurij in poplav, ki so pred nekaj tedni zajela Nemčijo in Belgijo, pred dnevi pa so na jugu Italije izmerili 48,8 °C, kar naj bi bil evropski temperaturni rekord. 

Zavedam se, da nas v prihodnje čaka še več takšnih rekordov in ekstremov, posledično bo tudi vedno več življenj ogroženih zaradi teh posledic globalnega segrevanja.

Prejšnji teden je izšlo poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov. Poročilo je delo skupine znanstvenikov iz celega sveta in opozarja na naravo nedavnih obsežnih podnebnih sprememb brez primere v kontekstu celotne človeške zgodovine. 

V nadaljevanju vam bom podrobneje predstavila le nekaj najbolj odmevnih ugotovitev, več podrobnosti pa si lahko preberete v poročilu, ki je na voljo na spodnji povezavi. 

CELOTNO POROČILO
  • Znanstveniki so prvič nedvomno potrdili – ogrevanje ozračja, oceanov in kopnega je posledica človekove dejavnosti. 
  • V letih 2011–2020 je bila svetovna površinska temperatura za približno 1,09 °C nad predindustrijsko ravnjo. Temperature danes pa so primerljive s tistimi, ki so jih nazadnje doživeli pred približno 125 000 leti, ko je bila grenlandska ledena plošča manjša, gladina morja pa je bila verjetno 5-10 metrov višja kot danes. 
  • Koncentracija atmosferskega CO2 (410 ppm) že najmanj 2 milijona let ni bila tako visoka. 
  • Od prejšnjega ocenjevalnega poročila (l. 2013) se je globalna površinska temperatura močno segrela, pri čemer je zadnjih pet let (2016–2020) najbolj vročih od beleženja, tj. vsaj od leta 1850. 
  • Pospešile so se stopnje dviga morske gladine in izgube ledu. Stopnja dviga morske gladine se je v primerjavi s tistimi v letih 1901–1971 skoraj potrojila, medtem ko je bila povprečna stopnja izgube mase grenlandske ledene plošče v obdobju 2010-2019 približno šestkrat hitrejša v primerjavi z obdobjem 1992-1999. Ledena plošča na Antarktiki je v letih 2010-2019 v povprečju izgubljala maso trikrat hitreje kot v letih 1992-1999. 
  • Znanstvenimi navajajo vse močnejše dokaze o človeškemu vplivu, ki je zaslužen za vremenske ekstreme. Dokazi o vremenskih spremembah in povezavi z emisijami, ki jih povzroča človek, so se okrepili za več vrst ekstremov od prejšnjega ocenjevalnega poročila, zlasti za ekstremne padavine, suše in tropske ciklone. 

Ta dejstva naj nam služijo kot alarm za ukrepanje –  jasno je namreč, da so rešitve za zaustavitev naraščanja emisij topologrednih na voljo tukaj in zdaj. Dvoma ni nobenega: potrebno se bo odzvati hitro in odločno. V Sloveniji je tako najpomembnejše opuščanje premoga še v tem desetletju, najkasneje do leta 2030, obenem pa bodo potrebne investicije in naložbe v obnovljive vire energije. 

Največji potencial, ki je hkrati tudi najbolj neizkoriščen, je pridobivanje energije iz sonca. Tehnični potencial sončnih elektrarn v Sloveniji na obstoječih objektih je ocenjen na dobrih 27 TWh letno, kar je skoraj dvakratnik sedanje proizvodnje električne energije v Sloveniji. 

V občini Hrastnik, natančneje v Prapretnem, na zemljišču nekdanjega odlagališča nenevarnih odpadkov bivše termoelektrarne Trbovlje, bo zrasla nova sončna elektrarna, ki bo z energijo zagotavljala 800 gospodinjstvom. Takšni projekti so uresničljivi in možni tudi drugod po Sloveniji. Prepričana sem, da bo s pravimi političnimi spodbudami možna tudi množična solarizacija naših streh v prihodnjih letih, jasno pa je tudi, da so te rešitve vedno bolj cenovno dostopne. 

V Sloveniji je mnogo priložnosti tudi na področju trajnostnega transporta, pri čemer mislim predvsem na zmanjšanje števila avtomobilov z notranjim izgorevanjem, predvsem pa investicije v železniške in kolesarske infrastukture. 

Tudi na področju oskrbe s hrano je še mnogo prostora za okolju prijaznejše načine pridelave hrane, prvi korak bi tako moral biti povečanje samooskrbe s sadjem, zelenjavo in žitaricami – to pomeni tudi manj emisij iz transporta in spodbuja razvoj podeželja in lokalnih skupnosti. 

Nenazadnje pa, premisliti bo potrebno tudi naše razumevanje razvoja, pri čemer bo nujen premislek o alternativnih ekonomskih modelih. Slepo zasledovanje logike dobička in nebrzdana gospodarska rast se kot edini kazalnih blaginje vse bolj postavljata pod vprašaj. Za primeri si vzemimo Amsterdam, ki svoje okrevanje po epidemiji covid gradi na principih t.i. Doughnut economy, ki ga je svetu predstavila britanska ekonomistka Kate Raworth iz Univerze Oxford.  Gre za ekonomski model, ki predlaga alternativo gospodarski rasti za vsako ceno. Osrednja ideja tega modela je preprosta: gospodarski cilji morajo zadostiti človekovim potrebam v sprejemljivih mejah za planet. Uspešnost gospodarstva pa se meri glede na to, v kolikšni meri so zadovoljene potrebe ljudi, ne da bi presegli ekološko omejitve Zemlje. To stanje predstavlja območje med potrebami ljudi in ekološkimi omejitvami Zemlje predstavlja varen in pravičen prostor za človeštvo.

Okoljska vprašanja ne smejo biti več obrobna politična tema, varovanje in zaščito okolja bo potrebno postaviti v središče vseh naložb in politik.

Gre za vprašanje preživetja –  če želimo zaustaviti globalno segrevanje in ohraniti življenje na tem planetu tudi za prihodnje generacije, se bodo odločni rezi emisij morali zgoditi čimprej.  Pred nami  niso le veliki izzivi, ampak tudi velike priložnosti. Zdaj je trenutek, da smo drzni in da zahtevamo velike spremembe.